Takšna aroganca, politično preigravanje lokalnih politikov, predsedniških kandidatov in demokratske administracije je bila največja sramota v žajfasti nadaljevanki iz Miamija; da brez sodne drame, medijskega cirkusa, policije in ene tehtne besede o odnosih med Kubo in ZDA ne bo šlo, je bilo namreč jasno od začetka. Perverzno je bilo v državi, ki se po prsih trka z družinskimi vrednotami, poslušati trditve Elianovih sorodnikov in njihove širše skupnosti kubanskih priseljencev, da deček sodi k njim, ne h Castru. Težje kot slike Eliana, ki se v naročju ribiča, ki mu je rešil življenje, pred oboroženim specialcem skriva v omari mrzlega strica Lazara Gonzaleza, je bilo poslušati njega in njegovo 21-letno hčerko, ki trdi, da ji je Janet Reno iz hiše ugrabila sina, v naslednji sapi pa siroto, za katero so po tragični nesreči njegove matere pred televizijskimi kamerami skrbeli ves ta čas. Od kdaj je otrok z očetom sirota? Od kdaj mora oče po smrti matere na sodišču dokazovati, da je spodoben oče? Kako lahko država, prežeta z demokracijo, s prstom kaže na Castra zaradi izkoriščanja šestletnega dečka v politične namene, sama pa na eno oko zamiži pred enakim početjem ljudi, ki na Floridi 40 let zaman kujejo zaroto proti tiranski roki na Kubi, nato pa v obupu in z razgretimi čustvi Castru pred nos molijo levorokega Eliana z baseball rokavico za desničarje in trdijo, da vse to počnejo za dobro otroka?