Kozje, Jurklošter, Zibika, Lesično, Podplat in recimo Pilštanj. Kozjansko, kraji, kjer so hiše večinoma neometane, napol pozidane z drobno rdečo opeko ter narejene z dementno roko našnopsanega gospodarja, me je zvabilo na raziskovalen izlet, da z bratom najdeva nekega daljnega in po vseh rodbinskih govoricah sodeč totalno zavoženega, z žilicami prepredenega in skrajno nasilnega sorodnika. Naj bi nama bil neki mrzli stric, profesionalni kmet s pravo državno kmečko apanažo, divji v srcu in otopel v buči, moten v očeh in gangrenast v nogah. Zaradi nižje postave naj bi ga v vaškem bifeju »Don Juan« klicali Kuglica, kar je namigovalo, da se mu je navkljub srednjim letom že fino zaredil šlaufasti vamp, podmazan z zasko in pogosto svinjsko kračo. Mrzli stric Jože naj bi pridelal šest otročičkov, ki so bili zaradi pogostih očetovih zaduzanih serij ves čas v paranoji batine, zato jih je nadzirala socialna v Kozjem, da stari ne bi preveč vadil nasilja nad še fizično nezmožnimi maščevanja. Žena Frančiška je bila pri tridesetih po videzu za after abraham, tresoča se roka in tepkovec, skrit v wc-kotličku, isti, malo manjši Jože, le da brez kakršne koli finančne likvidnosti. Brat je ves čas nergal in divje vozil, da kaj je tega treba, da tudi če je edini sorodnik, ki ga ne poznava, da je že to, kar veva, dovolj, da je že po vsem tem sklepati, da je ta mrzli sorodnik svinja brez opravičila, in da takega nasilja, kot je Kozjanskem, ni videl niti v faveli. V Kozjem so nama s švistanjem grdih pogledov pokazali, kje in na katerem griču živi najin tamrzli, izvedela sva še več, saj sva dala v bifeju za več rund orošenega laškega, s katerim so si nasilneži hladili od jutranjih šnopsov razgrete trebuščke. Tamrzli naj bi po besedah domačinov zapil že skoraj celo domačijo, zadnje čase naj bi sploh norel z motorko po hribu, žalil ljudi in živel naphan s samo njemu znano življenjsko filozofijo. Rekli so celo, da naj bi bil preveč hudoben, on, tamrzli stric najin. Navlekla sva kave in sladkarij za še bolj tamrzle otročičke in z močnim terencem kakor moža teksaške postave odbrzela v hrib. Selo 13, je pisalo, in tam naj bi živel Jože in midva sva edina sorodnika, ki sta še zmogla dignitete za obisk. Otročički so pritekli in brez zahvale pobrali vrečke in kričali: »Tatek, tatek, tatek!« Šla sva kar v bajto, vse je bilo odprto, iz radia se je oglašala ona s tapovešenimi, je to hlev ali hiša, prašič je nemirno postopal po kuhinji in nekaj podobnega človeku je smrčalo na divanu. Muhe so mu hodile po obrazu, mu silile v ušesa in nos, pa ni jebal. Žene ni bilo nikjer, na štedilniku se je cmarilo nekaj podobnega močniku iz kaše in par fižolčkov, flaše so bile kar po tleh in povsod in moj brat, ki ni nikoli bil vajen hudega, je bruhal za hišo. Prvič sem videl kozjansko pokrajino, solza se mi ni zalesketala v očeh in gladko mi je bilo vseeno, če je Jože edini sorodnik, ki ga ne bom nikoli spoznal. Itak pa tega človeka ni več.