Takoj za platnico se znajdemo v Indiji, kjer prvoosebni pripovedovalec, oborožen s praktičnim turističnim vodnikom, začenja iskati portugalskega prijatelja Xavierja, ki je izginil pred letom dni. »Kadar se smeje, je videti žalosten.« To in nekaj namigov je vse, kar o njem izvemo. Protagonista sledi sprva pripeljejo v Bombaj, v katerem se nam Indija prikaže kot dežela nasprotij, paradoksov in presenečenj, kjer najdemo na eni strani ograje luksuzne hotelske komplekse z bazeni, služabniki v livrejah in razkošnimi spalnicami in na drugi pločnike, sredi katerih si revno prebivalstvo čez noč razgrne rogoznice in tvega, da jih bo pomendrala kakšna zablodela krava. Iz Bombaja se protagonist, ki se predstavi kot proučevalec »mrtvih miši«, to je starih kronik iz starih arhivov, počasi premika proti Goi in vmes srečuje zanimive ljudi z zanimivimi zgodbami; z nekaterimi ostaja pri banalnostih, z drugimi pofilozofira, s tretjimi sklepa zavezništva. Nekatera srečanja so dogovorjena, še več je naključnih, pospremljenih s skrivnostnimi pismi ali nerazvozljivimi citati, ki mestoma spominjajo na šifrirana sporočila in stopnjujejo skrivnostnost in napetost, vse do, kajpada, nepričakovanega konca. Naj zadostuje namig, da se (tudi) tokrat pot izkaže za pomembnejšo od cilja.