Začel je iskati škatlo, kjer je imel spravljene vse potrebščine; tisti hip se namreč ni točno spomnil, kam jih je dal. Potem mu je prišlo na misel: zaboj, poln lesenih skobljancev, z rdečim poševnim žigom: Krhko. Prijel je list staniola, ga razgrnil po tleh in natančno zgladil, da bi odstranil vse gube, nato pa je odprl vratca kletke in iz nje stresel mrtvo miš. S pomočjo škarij jo je premaknil natanko v sredino lista in vzel bel kartonček, ki ga je obdal s tanko železno žico, kot da izdeluje ogrlico. Popisal je drug košček papirja in tako preverjal, ali mu je uspelo dovolj spremeniti pisavo. Morda bi bilo bolje uporabiti tiskane črke. Poskusil je znova in bil končno zadovoljen. Na listek je napisal: umrl je mišek Barbarello, gospodar tega gradu, in nataknil žico živali okrog vratu; pri tem je pazil, da ne bi prišel v stik z njenimi očmi. S prsti se je dotaknil mišjih brkov in spreletel ga je srh. Vse skupaj je zamotal v staniol in zalepil s trakom. Iz škatle je vzel ovojni papir in skušal kar najlepše zaviti paket. Da se robovi ne bi vihali, jih je še posebej pritrdil s koščkoma lepilnega traku. Poiskal je najustreznejše mesto za ime naslovnika in s tiskanimi črkami izpisal mamičino; tudi na njen naslov ni pozabil.