Veliko obširnih sporočil hranim v predalniku, iz katerih veje strah pred koncem sveta, naravnimi katastrofami, o katere že v medijih odkrito govorijo, da bodo vse pogostejše in bodo zajemale tudi naše območje, pred izbruhi bolezni, za katera ne poznamo zdravil, tajanjem ledenikov, ki grozijo z vesoljnim potopom. Po odročnih krajih odkrivajo živalske vrste, za katere ne vedo, ali so jih spregledali – ali s prilagajanjem nastajajo na novo. Menda grozijo ubijalske čebele, ki so izredno odporne proti vsej zaščiti pred njimi. Ko bi premogla toliko znanja in vedenja, ko bi imela to moč, ali bila resnično obdarjena od narave z lastnostmi, ki mi jih nekateri pripisujejo! A sem čisto povprečna prebivalka Zemlje. Ravno o čebelah zadnje čase veliko razmišljam. Ta čudovita drobna bitja, o katerih mi, ki se ne ukvarjamo s čebelarstvom, vemo tako malo, so vrhunska stvaritev narave, stoodstotno delujejo od prvega dne svojega prihoda na svet in v tridesetih dneh opravljajo šest poklicev. Zadnje čase skrivnostno umirajo. Preprosto izginjajo brez sledu. Zapustile so panj, mladega zaroda ne oskrbujejo več. V panju ni mrtvih čebel. Poročila v medijih so osupljiva. V ZDA so množično umirale v takem obsegu, kot ga niso opazili še nikoli doslej. Na zahodni obali Amerike je propadlo približno 60 odstotkov čebelje populacije, v Teksasu celo več kot 70 odstotkov. Prizadetih je več kot polovica vzhodnih zveznih držav in deli Kanade, enako se dogaja v Španiji in na Poljskem. Tudi naši čebelarji so vse bolj zaskrbljeni, pozivajo k večjim prizadevanjem za spremembe v zakonih o uporabi fitofarmacevtskih sredstev in gensko spremenjenih rastlin. Veliko bi naredili že z medsebojnim dogovarjanjem sadjarjev in čebelarjev o času škropljenja in sploh z ozaveščanjem na tem področju.