Pa je vseeno videti, da ga skrbno posluša, ko se obuva, sklonjen preko kolen, kakor da se ogreva ali da bo skočil v vodo. Najbrž je tudi to znamenje takega tovarištva. Ko v rokah nekaj časa ni knjige, so gibi hitrejši, čeprav še vedno nekako leni. Morebiti jih ovira spomin, ki se je naložil v sklepih in členkih. Utrne beljak, hodnik je zadosti, pa bere tudi ne več, mrak pade s kotov, vendar je na robovih štirikotne luči zgolj oprezen. Nekaj več je spet tudi rumene in modre. Vstane in si popravi hlače, ki so previsoko na pasu, prenizko pri tleh, tako da si jih cukne nižje, zadaj pa hlačnice spodaj zmečka navznoter, to korigira še dvakrat, se opoteka naprej, ko gre do mize, kjer so med predmeti ključi. Ključi, samo dva, v rokah jih drži. V predalu ob postelji je usnjena zgubana denarnica, v katero najprej pogleda, vendar je notri zares samo denar, spusti jo v žep. S postelje vzame telefon in nekajkrat tipkne po njem, samo toliko, da se svetlo modro prižge, doseže njegov nos. Še enkrat pokima, tokrat mogoče v opravičilo ali pojasnilo, težko je ugibati.