Slovenski film - tu govorimo seveda zgolj o njegovi tematsko-vsebinski razsežnosti, ne o sistemskih, produkcijskih in cehovskih zadevah - pozna zavračanje dveh vrst, visoko in nizko. Težko ga je časovno opredeliti za nazaj: recimo dvajset let. Visoko, pravzaprav visokostno zavračanje prihaja iz »teorije«. Z njo je tu mišljen filmski izrastek lacanovskega diskurza, ki se je razplamtel na začetku osemdesetih in zdaj počasi in že dolgo dogoreva v reviji Ekran. Ta revija ne služi nikomur in ničemur, kar je v neposredni zvezi s slovenskim filmom, razen temu, da ga kritično motri; priznati je pač treba, da je tudi to nekaj. Znotraj tega teoretskega diskurza na Slovenskem že a priori ni mogoče posneti dopadljivega izdelka, ker je njegovo razmerje do določene teoretske modalitete pač zmeraj lahko samo nelagodje nedoseženega.