Sam kitajski veleposlanik, ki se je po govoru še malce pomudil v prostoru in se ponosno razgledoval po čudovitih utrinkih iz tibetanskega vsakdanjika, je bil v odgovorih na moja vprašanja skrajno diplomatski, česar mu sploh ne gre zameriti, še posebej ne v luči dejstva, v kakšno neprijetno dispozicijo ga je moral spraviti moj začetni povsem nenamerni faux pas, ko sem ga neotesano povprašal, ali so avtorji fotografij Tibetanci ali Kitajci (»Tibetanci so Kitajci.«). Na moje vztrajno vrtanje, ali bo po tej razstavi uradna kitajska politika mariborsko univerzo štela za bistveno bolj naklonjeno od ljubljanske, je nekje v sklopu četrtega odgovora na isto vprašanje vpletel nekaj v zvezi s tem, da tukaj morda res nekoliko bolje »razumejo sam položaj na Kitajskem«. Nasploh moram reči, da so bili vsi moji sogovorniki tisti četrtek zelo zadržani in bi, bi rekel, najraje preprosto motrili lepe slike ter se sploh ne obremenjevali z nekimi abotnimi političnimi aspekti njih razstavitve. Najbolj neposredno je spregovoril Tit Turnšek, ki mi je razložil dve/tri o dalajlamovi zazrtosti v preteklost, čeprav se Tibet napredku ne bo več mogel izogniti: položaj je primerjal s položajem nekega prijatelja, ki je imel doma pravo pravcato črno kuhinjo, za katero so ga vsi prijatelji in poklicni ohranjevalci preteklosti rotili, naj je vendar ne konvertira v navadno, a jim je odgovoril: saj je vse lepo in prav, a navadno kavo bi si pa v svoji kuhinji vseeno rad skuhal. n