Sečna plastenja in niansiranja v maniri sugestije občutkov. Afirmacija »sensibility minimalism« v fotografiji in materialna sebstva, ki stopnjujejo kozmični agens. Primer »snežne bliskavice« najbolj sveže snežne površine v skrajni redukciji in »geometrizem vesoljnih razsežnosti«. Slikovne uganke. Sijajni agens aranžirane »porno« estetike in še marsikaj v slovar mojih občutij in razmišljanj. Nikakršni pomisleki o vprašljivosti skrajno estetsko občutene površine »brancussijevega telesa« kot vpetost snežne odeje in drzne erotične naperjenosti. Pred mnogimi leti, v sedemdesetih, praviš: nismo še rojeni … sicer se ne nanaša na predhodno zapisano in spontanost nehote gradi mostove zbližanj brez primere. Spet na pragu novih osvobajanj; vse v imenu umetnosti na splošno v novonastajajočem tisočletju z vrsto rigoroznih umetnostnih praks, ki paralelno zaradi načela popustljivosti še vedno razcvetajo konservatizem. A pluralnost dopušča vse. Ob neprimerni entropiji pa se lahko zgodijo stvari nestrpnosti, če dopustimo entropiji, da igra vlogo metafore, in če smo dosledni, se klobčič iz zelo zakloniščnih stavkov preobraža v bolj tekoče mletje o vsemogočem in pozno zvečer se gospa vprašajo: joj, po kaj sem že prišla; nezavedno me je izdalo; a če so na delu le narkoleptične motnje, moramo biti strpni tudi do nje. Tako neki diskurz nikakor ni celosten, ker prej ali slej vanj vdre neka predstavnost. Duševna nezbranost, alkemični klic, ki preusmeri programator v neko povsem naključno horizontalno rekanje, ki je že izgubilo svoj »raison d' etre«, in razočara, čeprav je vitalizem nekaj notranje močno občutenega in je zgolj ena od mogočih smernic razlage opredalčkane zgodovine umetnosti; še vedno v velikem kaosu in krizi vrednostnih sistemov … in mogoče – vsemogoče je dobro, da urbanega človeka patologija opozori na ravneh mentalnega in čutnega ter mu daje vzvode označevalcev, da je treba ponovno pretresti vse socialno-urbano zamišljene, zgrešene načine delovanja. The politics of experience. Temeljno začeti na novo je nekaj najtežjega. S fotografijo nimam ravno namena spreminjati načina življenja drugim navdušencem, vendar v isti sapi nekako moram prevzeti odgovornost s svojim pojavljanjem. Več medsebojne duševne higiene in tolerantnost do različnih umetnostnih praks je vsemogočno zdrknila na nižjo raven kot recimo v osemdesetih prejšnjega stoletja. Now it is a political battle; »esthetics are for those otherworldly people«? Z novo pridobljeno svobodo se je iz socialistično mehkejše tvorbe iz spleta celosti odnosov vse bolj zaostrilo. Tako motri moje notranje oko in navkljub velikim spremembam skuša slediti mojemu najobčutljivejšemu senzorju. Ob možnosti več fotografskih razstav bi lahko vsaj štirikrat letno izpostavljal »fotografske koncepte« v naših krajih; glede na heterogeno prakso in uveljavljanje v tujini pa sem moral zaradi naše vsedržavne majhnosti predstavljati dela v Rotterdamu, Londonu, Ženevi, New Yorku, Torontu, Barceloni in venomer fotografijo družno z risbo ali sliko. Zakaj družno, ker vsaka posamična predstavitev zahteva ogromno dodatnih sredstev in Slovenci ne sodimo več med tiste, ki bi lahko nemoteno, zaradi domnevnih finančnih problemov, predstavljali presežke fotografije, slikarstva, kiparstva, instalacije … fotografija je tudi sijajno dopolnilo mojim instalacijam in dostikrat v pogojnem razmerju (inhibirana vejica inhibiranemu vejevju – winter series simulakra 7 wall photography (2004, 2007) – mogoča instalacija ali fotografsko delo po osebi.