Ko sem uvedel to rubriko, sem prosil Ivota, da mi pri Diareji naroči spodbudno karikaturo čitalca knjige. V mislih sem imel klasično konzervativnega, Ivo me je skeptično pogledal in čez nekaj dni prinesel svojega modernističnega junaka z newyorškega nebotičnika. To rubriko je imel rad, a njegovi komentarji so bili redki. Včasih, ko dolgo ni videl recenzije tuje knjige, je to kolegialno pripomnil, presenetil pa me je pred meseci, ko me je po recenziji Literarnega leksikona poklical, češ da tako dobrega teksta v zadnjem letu še ni bral. Beseda pisca, ki ga ceniš, ti pomeni veliko, je nekakšen vzpodbudni kažipot pri iskanju perspektiv, s katerih meriš in motriš naokoli. V trenutku, ko Ivota ni več, se mi ne bere knjig, zdijo se mi tako banalne in prazne napram Ivotovim tekstom. Ko sem tako listal po Ivotovih besedilih, sem se razveselil, saj sem našel stripovsko nadaljevanko XX. stoletje, tekst, ki ga je pisal pred več kot petimi leti in je šel mimo skoraj povsem neopazno. Priznam, tudi sam sem le preletel nekaj nadaljevanj, toda danes se mi zastavlja tole vprašanje: »Kaj za vraga je tako eruptiven in pronicljiv pisec počel pol leta v teh tekstih?«