Gledal sem Marie, sámo v tisti neznani cerkvi, pred krsto svojega očeta – nepremično Marie, ki je zapolnila ves prostor in ga prevzela s svojo pretirano navzočnostjo, Marie, kako vkopano stoji pred krsto svojega očeta, in dlje in natančneje, kot sem jo opazoval, kako je bila oblečena, bolj sem bil prepričan, da je bila v jahalni opravi – v beli srajci, oprijetih jahalnih hlačah in črnih usnjenih škornjih, ki so ji segali prav do kolen –, Marie je v jahalni opravi pred krsto svojega očeta z neizprosnim, hladnim in temačnim pogledom motrila duhovnika z zadržano, trmasto bolečino, bolečino, ki je divja in namenoma pretirana, s stisnjenimi ustnicami, kot da ima v roki korobač, pripravljena, da ga udari, ga oklofuta, da zapodi zadušljivi zrak iz cerkve, in takrat me je spreletelo, kako zelo je podobna svojemu očetu, kako zelo je nepopustljiva, trdna, nedotakljiva v svojem fantazijskem svetu, samosvoja, in šele takrat sem lahko razumel in si končno uspel predstavljati, kako se je lahko domislila, da se je za pogreb svojega očeta bizarno oblekla v jahalno opravo. Marie je najbrž vstala ob zori, morala je vstati tako zgodaj, ker je vedela, da bodo pogrebci prišli po očetovo truplo že zelo zgodaj, da bodo že ob osmi uri zjutraj v Rivercini, počasi, premišljeno se je oblekla za svojega očeta, da je bila lepa, se počesala, naličila, in ko je Maurizio sprejel štiri temačne postave uslužbencev pogrebnega zavoda in jim odprl vrata v parku, jih ni niti ogovorila, izginila je v hišo, ni hotela videti priprave trupla za pokop, mučnega prenašanja krste po stopnicah in nato po vrtu, nameščanja v pogrebni voz, toda ko je bil sprevod nared, ko so se vrata zaprla in je bilo vse pripravljeno za odhod, je bila Marie tam, na konju pred vhodom na posestvo in čakala na pogrebni voz. Osedlala je očetovo kobilo in kot že tolikokrat dotlej storila dejanje norosti, poguma, drznosti in domiselnosti, na konju je spremila pogrebni voz od Rivercine pa vse do Portoferraia, ona, ki ni nikoli jahala, ona, ki ni bila vajena konj, zato da bi se še zadnjič poslovila od očeta, spremljala je pogrebni voz po zapuščenih otoških cestah Elbe, vseh dvanajst kilometrov, kolikor loči Rivercino od Portoferraia, toda ker ni jahala, ker ni bila jahačica, je zadrževala konja vseh dvanajst kilometrov poti, ga cukala za uzdo, da bi ga zadržala in preprečila pogrebnemu vozu, da jo prehiti, tako je prisilila šoferja, da ji je sledil in vozil čisto počasi, da ne bi prestrašil živali, navsezgodaj je prečkala otoške ceste Elbe s pogrebnim vozom za sabo in morjem pod seboj, mirnim in ravnim v bleščečem soncu. Sprevod se je premikal počasi, v vonju konjskega znoja, rose in smrti. Marie, vzravnana v sedlu, v svoji brezmadežno beli srajci, je gledala nepremično predse, s ponosom in častjo, razvnetega pogleda je hodila pod soncem z občutkom vsemogočnosti in brezkončnosti. Sprevod se je v tišini vil skozi pokrajino vinogradov in makije, šel mimo ruševin rimske vile iz cesarskega obdobja z ostanki zidov sredi od sonca posušenega rastlinja, črnikastih mozaikov, ki jih je načel čas, posejanih tu in tam med visokimi travami, robidovjem, grmičevjem in mastiko. Kmalu se je sprevod približal mestu, ceste so se razširile in postale številčnejše, toda Marie ni ubrala bližnjice po polju, da bi prišla do pristanišča, ostala je prav na sredini štiripasovnice, za njo pa še vedno dolgi pogrebni voz z zatemnjenimi stekli, ki je ni več skušal prehiteti, ukročen se je prilagodil njenemu ritmu in krotko z mrmrajočim motorjem sledil počasnemu gibanju, in tako je vstopila v mesto, na konju je spremljala svojega mrtvega očeta po zapuščenih ulicah Portoferraia, šla po aveniji Alcide di Gasperi, nato po ulici Carioli, prečkala avenijo Alessandro Manzoni, kjer je nekaj redkih gostov kavarne stopilo na pločnik, da bi si na lastne oči ogledali sprevod, ki se je bližal pristanišču. Marie je prečkala trg Citti in zavila v ulico Vittorio Emanuele II., najbrž v istem trenutku, ko se je moj trajekt približeval Portoferraiu, takrat je morala na mostu opaziti tudi mene, ki sem tako kot ona prihajal v Portoferraio na pogreb njenega očeta, in z mislimi sva se za trenutek združila v bolečini, se poklonila njenemu očetu in se dotaknila v sinjini obzorja.