sestrični. Povedal sem mu, da je motor crknil in da bo moral poiskati mehanika. Prikimal je. Očitno je to že vedel. Ko sva stala pred avtom, sem mu dal ključe. »Asalamu’alajkum,« sem rekel. »Alajkum asalam,« je odgovoril in se rahlo priklonil. Napravil sem nekaj sto metrov in sedel v kavarno, da bi pokadil cigareto in se sprostil. A misli so se mi vračale k starčku. Ali mu bo uspelo avto odpeljati na varno mesto? Vrnil sem se na kraj, kjer sem ga pustil pred nekaj minutami. Ko sem prišel tja, avta ni bilo več. Takoj sem Gillesu poslal sporočilo, da sem predal avto. Nemudoma me je poklical nazaj in me vprašal, kdaj se bom vrnil v Belgijo. Odgovoril sem mu, da to lahko traja nekaj tednov, ker moram dobiti vizo za Belgijo. Rekel mi je, naj se vrnem, brž ko se bom lahko. Potem sem poklical Jasina, ki je bil zelo vesel in ponosen. »Maša’alah, maša’alah,« je rekel. Potem se mi je zahvalil, ker sem pustil starčka, ne da bi podpisal dokumente za avto. Rekel sem mu, da bom rabil denar za vozno karto, ker sem vse dal starčku. Jasin je obljubil, da mi ga bo hitro priskrbel, v nekaj tednih. Ta čas sem izkoristil za urejanje svojih papirjev in postopkov za vozniško dovoljenje. Na konzulatu sem imel zvezo, očetovega prijatelja, ki mi je pomagal dobiti vizo. Čez dva tedna sem spet poklical Jasina. Rekel mi je, da še vedno nima denarja, da moram ostati v Tangierju in počakati. Seveda sem vedel, da laže. Leto dni sem bil v družbi teh tipov in vedel sem, da jim denarja ne manjka. Bilo je očitno, da sem povsem pravilno sklepal – ti ljudje niso hoteli, da bi se še kdaj vrnil v Belgijo. Konec januarja sta se zgodili dve stvari. Prva je bila, da sem dobil svoje prvo vozniško dovoljenje. In druga – Gia je sredi Alžira izvedla napad z avtomobilom bombo. Na ulicah je bilo polno ljudi, ki so se pripravljali na ramadan, ki se je začel dan kasneje. Bilo je najmanj štirideset mrtvih in več sto ranjenih – med njimi tudi veliko otrok in žena.