vključevanja, saj zajema značilnosti, kakor so okoliščinam neustrezno čustvovanje, motnje stavčnih zvez, ekstatična vznesenost, veličinske ideje, halucinacije, pomanjkanje volje, zmedenost itn., ki so med seboj zelo različne in se pojavljajo v najrazličnejših zvezah. Vzorci ljudi, na katerih opravljajo raziskave, so seveda prav tako raznoliki. Zato je dvomljivo, ali so raziskave »shizofrenije« sploh veljavne. Psihiatri med seboj le malo soglašajo, v katero podvrsto »shizofrenije« bi koga uvrstili, zato so take klasifikacije skoraj povsem neuporabne. Povsem mogoče je, da imajo motnje nekaterih oseb, ki jih mečemo v isti koš, različne izvire in peljejo k različnim izidom. Znatno neskladje med psihiatri opazimo tudi glede tega, katero bolezen velja komu pripisati. Razhajanja med različnimi kulturami so še večja, tudi če se omejimo na zahodne. Oseba, ki je dobila diagnozo shizofrenije v eni od evropskih držav, bi postala uradno zdrava, če bi se preselila v ZDA, kjer po novi zakonodaji nihče ne more dobiti oznake shizofrenija, če ni akutno psihotičen brez prekinitve vsaj šest mesecev. Nič čudnega torej, da raziskave »shizofrenije« obsegajo kup nepovezanih in neskladnih opažanj, ki jim je skupno le ime. Ker se vse te raziskave odvijajo v okviru medicinskega modela, jim pripada blagoslov znanosti. Posledica zmede pri klasifikaciji je, da ne moremo opredeliti nujnih pogojev, na podlagi katerih bi koga opisali kot »shizofreničnega«. Poleg tega je treba tudi upoštevati, da lahko iz družbenih okoliščin bolje napovemo, kdo bo dobil oznako »shizofrenija«, kakor iz vedenja. Zato so poskusi, da bi našli vzroke »shizofrenije«, bolj ali manj obsojeni na propad. Pravzaprav so jih našli že nešteto, a jih na drugem vzorcu niso mogli potrditi. Tudi v praktične, klinične namene so psihiatrične diagnoze precej nekoristne. Iz njih ne moremo napovedati izida, uporaba zdravil pa redko zahteva kaj več kakor poznavanje glavnih težav. Bolezenski model ima številne praktične posledice. Najbolj očitna je, da bolezni zdravimo v bolnišnicah, oziroma, da jih zdravijo zdravniki. S tem pa je povedano tudi skoraj vse o tem, kako jih zdravijo. Če predpostavljamo, da gre za organske motnje v možganih ali telesu, bomo nujno spregledali možnost, da je to, kar opišemo kot »simptome«, morda izraz njihovih odnosov in da vsebujejo določen pomen. Prav narobe, iz tega modela izhaja, pravi Szasz (1970), da težave ljudi ne morejo nastati zaradi nasprotujočih si osebnih potreb, stališč, stremljenj, vrednot itn.