Ko se Sylvia zvečer vrne v prevajalsko kabino, da bi pobrala neke svoje stvari, v afriškem jeziku ku, ki ga dobro pozna, sliši zarotniško šepetanje o atentatu na Zuwanieja. S tem seznani varnostno službo in njen agent Keller (Sean Penn) hitro odkrije, da je Sylvia še kako vpletena v dogajanje v afriškem Matobu, kjer je živela. Imela bi celo motiv za atentat na Zuwanieja, saj je prav ta posredno zakrivil smrt njene družine. Keller ima torej "težko delo", saj se mora prepričati, da Sylvia ni "bad girl", to je kakšna pritajena teroristka, ki ga celo poskuša zvabiti na svojo stran. Res je, da mu pri tem malo pomaga Pollackova režija (navsezadnje sam Pollack tudi igra Kellerjevega šefa), ki "navija" za Sylvio kot "good girl", veliko pa naredi tudi sama Sylvia, zlasti s citiranjem afriške modrosti glede maščevanja. Ampak nazadnje le pride do tega, da bi prav in edino Sylvia rada ubila Zuwanieja, medtem ko se je nameravani atentat nanj v palači OZN izkazal za fake oziroma slepilni manever. In tako pridemo tudi do "poročila" filma. Ki pa ni v tem, da se pacifizem, ki ga je zastopala Sylvia s svojim zaupanjem v OZN, lahko spreobrne v terorizem (Sylvijin poskus atentata na afriškega tirana, ko izve še za smrt svojega brata), marveč v tem, da ta preobrat prepreči prav ameriški agent varnostne službe; prva rešitev bi bila "bushevska", drugo pa bi verjetno podpisal tudi Noam Chomsky. Danes je pač tako, da niti politični trilerji ne morejo več biti "samo hollywoodski".