Ob teh ugotovitvah se človek vpraša, kdo vodi to uničujočo politiko do športnega ribolova na morju in zakaj? Politiko, ki je skregana s predpisi drugih evropskih držav in ki je tako zelo restriktivna kot v nobeni drugi državi, še najmanj mediteranskimi ali sosednjimi. In to ob tem, da v našem morju živi večina rib, ki so selivke in niso stacionarne. Prepovedali smo namreč ribolov na vlek z živo ribo, ribolov s parangali, ostmi, vršami, omejili število trnkov, vpeljali pristojbine, ki jih nima nobena država v EU, določili vrsto rezervatov, tako naravnih kot ribiških. Vse omenjene načine ribolova sosednje države (Italija, Hrvaška) dovoljujejo, tudi EU. Le mi smo bolj papeški od papeža! A kaj, ko nam zakonodajo pišejo tisti, ki o morskem ribolovu nimajo pojma, kajti drugače takega pravilnika nihče ne bi sestavil, še manj sprejel. Pravilnike pač pišejo v Ljubljani, na ministrstvu za kmetijstvo na predlog svetovalca za ribištvo, zainteresirani pa nimajo nobene možnosti vplivati na kakršne koli spremembe. O tem je bilo v tisku že veliko povedanega, a zaman.