Prenaseljenost in pomanjkanje prostora sta kruta realnost velikega dela svetovnega prebivalstva. Za mnoge so nakup parcele, komunalna oprema in gradnja na kopnem enostavno predragi, da bi si jih lahko privoščili. Veliko dostopnejša sta popravilo starega, nakup ali gradnja večjega čolna ali manjše ladjice, na kateri so vsi nujno potrebni bivalni prostori, tudi za večjo družino. Življenje na plovilu omogoča tudi večjo mobilnost pri iskanju zaposlitve v obmorskih krajih. Večina tovrstnih bivališč je parkirana na obrežjih rek in večjih jezer z mirno gladino, seveda pa tudi mirni zalivi svetovnih morij nudijo bivališče marsikomu. V Aziji so se nekatera ljudstva tako prilagodila nomadskemu življenju na vodi, da jim pravijo »Čao Lej«, kar v tajščini pomeni »ljudje morja« ali pa v slabšalnem pomenu »morski cigani«. Eno največjih tovrstnih ljudstev so Moki, ki živijo v vzhodnem delu Andamanskega morja in Južnem kitajskem morju vse od Mjanmara na severu, preko Tajske ter Malezije, do Indonezije na jugu. Njihovi predniki izvirajo z Malajskega polotoka, kjer so prav tako živeli kot nomadi. Ob doseljevanju novih ljudstev je bil premik na morje končna rešitev za vse večjo utesnjenost in učinkovita pasivna obramba pred stalnimi napadi drugih ljudstev. Ob obalah imajo sicer dandanes postavljene hiše na koliščih, v katerih preživijo letno monsunsko obdobje, a njihov glavni življenjski prostor so majhne okretne ladjice s kuhinjo, spalnico in dnevnim prostorom, ki jim rečejo »kabang«, na katerih preživijo kar dve tretjini leta. V skupinah po šest ali deset ladjic se selijo od otoka do otoka, lovijo ribe, mehkužce in druge morske sadeže, pa tudi bisere z dna morja. V zadnjih letih postajajo vse bolj turistična atrakcija, kar jim prinaša nov vir zaslužka za nakup goriva in nujnih potrebščin.