gnes Baker Pilgrim, svetovno znani duhovni voditeljici in varuhinji svetega indijanskega lososovega obreda, spolzijo solze po licih, kadar pripoveduje zgodbo o ganljivi lepoti lososove samice in o neverjetni požrtvovalnosti, ki jo žene v naročje neizogibni usodi. To so solze spoštovanja in hvaležnosti. Samica mora preplavati dolgo pot do rojstnega kraja, ne meneč se za nevarnosti in ovire, da izleže jajčeca v gnezdo iz rečnega peska. Ko izpolni življenjsko poslanstvo, umirajoča odplava po vodi navzdol. Počasna smrt ji z živega telesa trga meso, kar zarodu zagotovi dovolj hrane. Z ostanki njenega trupelca se hrani še triintrideset vrst rečnih ptic in štiriinštirideset vrst drugih živali, ki se pojijo v reki, njene minerale pa zanesejo na kopno in pognojijo okoliško rastlinje. Agnes pripoveduje tako slikovito in živo, da se poslušalec nekje v toku pripovedi kar poistoveti z lososko. Babičine besede se napajajo iz izvira tisočletne tradicije čaščenja svete poti lososovega ljudstva. Odprejo se vrata med svetovi in tedaj doumemo, kot le malokdo, kaj pomeni brezpogojno dajanje. Preplavi nas resnica o naši soodvisnosti od stvarstva, da smo zgolj njegov drobceni delček. »Izročilo pravi, da so bili lososi nekoč ljudje kot mi, živeli so v prekrasnem mestu na morskem dnu,« razlaga babica Agnes. »Njihov duh je sklenil, da se bodo vsako pomlad in jesen vračali in hranili dvonožce na tem svetu. Ljudje mi pravijo: ‘Babica Agnes, to je grozna zgodba!’ Ampak jaz jim pojasnim, da se je lososovo ljudstvo samo odločilo in se žrtvovalo zato, da ne bomo lačni.« Babica Agnes ni videla druge možnosti, kot da oživi starodavni lososov obred, ki je zamrl pred več kot stopetdesetimi leti, ko so jugozahodno obalo Oregona preplavili zlatokopi. Pobili so domorodce in v štirih letih skoraj povsem zatrli tisočletno indijansko kulturo. Reke so zalili z rudniškimi odplakami, kar je lososom preprečilo pot proti povirju in zamorilo večino dotlej obilnega rečnega ribjega življa. Posledice za življenje v porečju so bile katastrofalne. Iskalci zlata