Okoli poldneva je bilo, ko so se nad otokom pričeli kopičiti kopasti oblaki. Počasi jih je nosilo od vzhoda kot jato galebov. Morje je rahlo vzvalovilo. Bilo je temno, beli zublji valov so se kotalili čez rob zaliva. V praznem pristanišču je bilo še vedno vse mirno, le gladina se je napenjala kot koža, pod katero se pretaka nedoumljiva moč, vsak trenutek bi se lahko sprostila in pognala v tek vodno telo, ki bi z enim samim sunkom raztreščilo otok in ga spremenilo v čeri. Stari so še pomnili odtenek svetlobe, s katero je nekoč naletelo neurje, da je morje prestopilo kamnite valobrane in v hipu potrgalo vse priveze ter zdrobilo kobilice še tistih nekaj čolnov, ki so ostali v pristanišču. Pravili so, da so pokali kot kosti starcev. Tudi zdaj se je nebo bleščalo pod trebuhi počasnih, a visokih in težkih valov, ki so že trgali obalno črto in se vse pogosteje z bobnenjem razbijali ob čereh.