Kot že rečeno, pa je testni polet delno spodletel. Začelo se je po predvidevanjih. Ladja ruske severne flote je 20. julija 2001 okoli polnoči za podmornico Borisoglebsk na štiri ure plovbe od Murmanska oddaljeni kraj izstrelitve odpeljala izbrane goste in direktorja projekta Friedmana. Ob 4:40 je gladino morja prebila raketa volna in že po nekaj sekundah izginila v nizkih oblakih. Po poročilih VTA se je to zgodilo že nekaj minut prej; raketa z oznako RSM-50 je štartala iz globine 60 m pod površjem. Gledalce je na svojo prisotnosti še nekaj časa opozarjala z rohnenjem motorja in s smradom plinov zgorelega goriva. Najprej je vse kazalo na uspeh, a čez pol ure so začele prihajati slabe novice. Prvi stopnji sta delovali brezhibno, tretja, ki sicer poskrbi za usmeritev bojnih glav na cilje, pa je tokrat morala zagotoviti le spremembo orientacije sonde in njeno ločitev od rakete, vendar je njen motor razvil premajhno potisno silo. Zaradi tega ni popustilo šest vijakov od dvanajstih, s katerimi je sonda pritrjena na raketo. Za prekinitev tega spoja poskrbijo posebne miniaturne eksplozivne naprave. Gre za varnostni mehanizem, ki v vojaški izvedbi rakete še zadnji hip prepreči ločitev bojnih glav, če ni vse po predvidevanjih. Ker do ločitve tretje stopnje ni prišlo, se tudi sonda s sončnimi krili ni aktivirala. Pristanek na Kamčatki je bil zato zanesljivo uničujoč. Doslej še ni sledu niti o razbitinah ...