Tu se bomo omejili le na "domače vetrove". Mati vseh naših vetrov je gotovo kraška burja, saj je naša, spočne se na Krasu. Divja tudi pri sosedih v Tržaškem zalivu, poznajo pa jo naši jugovzhodni sosedi Hrvati. Burja je tako značilen veter, da mu posvečajo svojo pozornost celo Japonci. Seveda pa ni burja vsak mrzel veter, ki piha prek Slovenije. Ker je značilna za burjo smer (severovzhodnik) in sunkovitost ter je padajoči veter, piha torej burja le na obalno kraškem območju. Burja pa ni le nadležen veter, ki ga ne zatrejo niti dobro zaprta okna in vrata, temveč tudi zelo koristen. Očisti ozračje, ki nam ga zahodni sosedi onesnažujejo, kadar pihajo zahodni vetrovi, predvsem pa je koristna, kadar prijetno osuši prašičje noge in iz njih zgornjega dela nastane čudoviti kraški pršut. Burja se torej običajno pojavi za primorskimi grebeni po prehodu hladne fronte, ko priteka od severa ali severovzhoda nad deželo mrzel zrak. Najmočnejša je tedaj, ko je nad nižino Primorske oziroma nad morjem še razmeroma topel zrak. Na zgornji meji pritekajočega hladnega zraka nastanejo valovi in zrak se kot v paketih in v sunkih preliva čez grebene. Trenje ob neravna tla ustvarja še dodatne vrtince, zato je burja hladen, suh in sunkovit veter. Hitrost vetra v sunkih lahko nekajkrat preseže povprečne hitrosti, ki že sicer niso majhne. Zato je nevarna in nanjo opozarja tudi rastlinje ob obali, saj je drevje tako rekoč brez vej na privetrni strani burje. Prebivalstvo pa je prilagodilo burji tudi gradnjo. Strehe so brez napušča, okna na privetrni strani so majhna ali pa jih ni, zgradili pa so tudi zidove, ki jih branijo pred burjo. Ko pa smo na morju in nas preseneti burja, smo ji prepuščeni na milost in nemilost. Zato je najbolje, da se preprič amo v vremenskih napovedih, ali nam grozi burja. Če pa smo se že znašli v njenem objemu, kar najhitreje poiščimo zaščito v zavetrnem zalivu ali pa za otokom. Še prej pa moramo pospraviti palubo, saj bo to sicer naredila burja. Tudi slaba jadra moramo zamenjati, preden zapiha z vso močjo, še najbolje z viharnimi. Kadar plujemo ob močni burji v zavetju bolj ali manj strme obale, moramo biti zelo pozorni na njeno obliko in razčlenjenost. Ob vsaki dolinici ali grabnu, ki se spušča z vrha proti morju, lahko pričakujemo močnejše sunke burje, dodatno pa jih krepijo še razne zožitve. Takšne doline ali grabni pa lahko sicer prevladujočo smer burje spremenijo tudi do 45o. Če bomo vestno opazovali pobočje nad obalo, se bomo izognili marsikateri nevšečnosti ob sicer majhnih valovih v bližine obale. Tako navidezno mirno morje ob obali je že marsikoga zapeljalo iz varnega pristanišča, potem pa se ni mogel več vrniti vanj. Burja piha tako poleti kot pozimi, a so hitrosti in predvsem sunki pozimi mnogo večji. Burja tudi traja pozimi več dni zdržema, poleti pa le redko več kot dan ali dva. Vendar pa nas burja tudi ob vročem poletju lahko dobro ohladi, zato moramo biti pripravljeni in tudi sredi poletja namesto kopalk obleči zimski pulover pod vetrovko. Burja običajno piha z največjo močjo zjutraj, opoldne pa zaradi ogrevanja obale nekoliko izgubi na svoji moči. Zelo dober znak, da se približuje nevarnost burje, so oblaki na obalnih grebenih ali tik nad njimi. In ko tak oblak izgine, običajno tudi burja poneha. Največje izmerjene hitrosti burje le redko presegajo 180 km/uro ali pravilneje 50 m/s. Burjin sinček, ki pa ima z burjo le še skupno smer, je burin. Ta spada med dnevno-nočne vetrove. Ponoči se obala ohladi precej bolj kot morje, ki je odličen toplotni rezervoar. Tako se začne hladen zrak spuščati (ker je težji kot toplejša okolica) po poboč jih nad razmeroma toplo morje, ko se topel zrak nad njim dviga. Nastane kroženje, ki ga prekine kakšno uro ali dve po sončnem vzhodu ponovno segrevanje kopna. Ker smo za burjo porabili več prostora od načrtovanega, se bomo naslednjič pomudili še pri vetrovih.