Sprehod po osemnajstih hektarih razgibane krajine, katere vsak najmanjši kos je urejen do okusne, vsebinske in še zdaleč ne puhle avstrijske popolnosti, po kateri se svobodno giba kopica, med seboj in z ekokmetovalci v sožitju živečih živalskih vrst, čisti glavo in pelje v za urbane odvisneže smrtno nevarno brezčasje. Miiiiiir. Planinčani so najbolj ponosni na rastlinsko čistilno napravo, reprezentativni primerek, ki si ga hodijo ogledovat strokovnjaki iz vse Evrope. Tudi vodno zajetje, spet čudežno izpeljano, je v njihovi lasti. Lani poleti, ko je suša morila po slovenskih poljih, na Planinci ni bilo težav. Taisti kmetje, ki so napredno deseterico (trije zakonski pari plus otroci plus Lojzka) ves čas grdo zmerjali in ji celo grozili, so se kaj kmalu ponižno znašli pred vrati »sekte« in »teh prismojenih čudakov.« Še najbolj zgovoren je primer bližnjega soseda, ki je Miru, mehaniku, gradbeniku, konstruktorju in avtorju bio diesla, goriva iz oljčne repice, nekoč ves pijan grozil s prižgano motorno žago, češ vse vas bom pobil, čudake, zdaj pa je eden njihovih največjih zagovornikov daleč naokoli ...