Sicer pa tudi posamične ugotovitve slabe pripravljenosti Slovenije za vstop v zvezo Nato prekrivata dve generalni kritiki. Ena, konkretna, je ta, da smo nabavljali orožje izven Nata. Slovenska politika, obsedena z željo po čim hitrejšem vstopu, tako niti pomisliti ne upa, da bi izvedla kakšen večji nakup (raketni sistemi, zračna plovila) izven držav Nata. In nobenega dvoma ni, da bi bil morebitni nakup še tako kompatibilne (npr. izraelske) opreme »sankcioniran«. Druga načelna in kar najbolj direktno izrečena kritika pa je ta, da Slovenija odvaja za vojsko veliko premajhen delež BDP (menda morali bi skoraj dvakrat več kot sedaj?!), da bi lahko resno računali na vstop. Poenostavljeno rečeno: premalo trošimo, da bi nas sprejeli. Prav zaradi tega je sklep gospoda Riflja, da bi Slovenija, če bi želela imeti »nevtralno« politiko, trošila veliko več za lastno varnost in obrambo, smešen in (upam, da) naiven. In ko smo že pri »nevtralnosti«, o kateri se sprašuje in čudi gospod Rifelj, je prav tako treba razumeti kot generični pojem, ki je vsebinsko razpadel že veliko pred razpadom vzhodnega bloka. In kot tak je še vedno »živ« in v obtoku. Naši severni sosedi ga imajo (če se prav spomnim) še vedno zapisanega v ustavi.