»Potem se pa kar sama vpiši v ta krožek, če meniš, da je tako pameten, in če se ti zdi tako zelo zanimiv! Jaz si bom pa sama izbrala tisto, kar mene zanima!« je devetletna hčerka zabrusila moji dobri znanki, ko ji je ta skušala krojiti prosti čas s »prostočasnimi« dejavnostmi. Nato se je med nama razvnela debata o tem, v kako ponorelem času živimo in kako zelo obremenjujemo lastne otroke s tem, kaj vse morajo znati, osvojiti, obiskovati, se naučiti … vse samo zato, da ne bi zaostajali za svojimi vrstniki, da ne bi česa zamudili. Pa je to res potrebno? Spomnila sem se sebe, ko sem kot osnovnošolka vsako popoldne ostajala v šoli ali ponovno prihajala vanjo, a je bilo vse to povsem prostovoljno. Nihče me k temu ni spodbujal, kaj šele silil. Danes pa je čisto drugače. Nekateri starši, zdi se, da je to postal kar vsesplošen trend, svojim otrokom podaljšujejo delavnik do onemoglosti, s tem pa tudi sebi, ko jih morajo voziti z enega treninga na drugega, z enega tečaja na drugega, po možnosti na čisto drugi konec mesta, saj tisto, kar se dobi v šoli, za našega ni dovolj dobro … Pa se pritožujejo nad obolevnostjo otrok in nad njihovo brezvoljnostjo, pa nad tem, kako jim na vseh koncih primanjkuje časa (ki ga zapravljajo v avtomobilih, na cesti, v najhujših prometnih konicah). In tudi nad tem, »koliko danes otroci stanejo«. Ali so kdaj pomislili, da bi njihov otrok tistih nekaj deset angleških besed, ki se jih bo naučil na nekih dragih tečajih, čisto lahko in mimogrede osvojil v času obveznih šolskih ur ter tako brez muk nadoknadil svoj »zaostanek«. Kaj vse bi s tem prihranili otroku in sebi!