je skupno tako duševnosti kot ideologiji – je materialno, sociološko in pomensko ozemlje. Prav na tem ozemlju mora priti do razmejitve med psihologijo in ideologijo. Ni treba, da je duševnost podvojitev preostalega sveta (v prvi vrsti ideološkega), in ni treba, da je preostali svet zgolj materialna opomba k psihičnemu monologu. A če je dejanskost duševnosti znakovna dejanskost, kako naj potemtakem vendarle povlečemo ločnico med individualno subjektivno duševnostjo in ideologijo v pravem pomenu, ki je prav tako znakovna dejanskost? Za zdaj smo določili le skupno ozemlje: sedaj moramo znotraj tega ozemlja povleči ustrezno ločnico. Pri tem vprašanju gre v bistvu za to, kako definirati notranji (znotraj-telesni) znak, ki je v svoji neposredni dejanskosti dostopen introspekciji. Z gledišča same ideološke vsebine med duševnostjo in ideologijo razlik ni ter jih tudi ne more biti. Sleherna ideološka vsebina brez izjeme je lahko, ne glede na to, v katerem materialu se utelesi, predmet razumevanja. Kot tako si jo je mogoče psihično prisvojiti, tj. mogoče jo je reproducirati v materialu notranjega znaka. Na drugi strani sleherni ideološki pojav v procesu svojega nastanka prehaja skoz duševnost kot nujno instanco. Ponovno moramo zatrditi, da je sleherni zunanji ideološki znak, ne glede na to, za katero vrsto znaka gre, z vseh strani obdan z notranjimi znaki – z zavestjo. Iz tega morja notranjih znakov se porodi in v njem živi naprej, kajti življenje zunanjega znaka ni nič drugega kot obnavljajoči se proces njegovega razumevanja, doživljanja, prisvajanja, tj. ponavljajoče se prisvajanje v notranji kontekst. Zato z gledišča vsebine med duševnostjo in ideologijo ni načelne meje, ampak samo razlika v stopnjah: ideologem na stopnji notranje razvitosti, ki se ni utelesil v zunanjem ideološkem materialu, je nejasen ideologem: pojasni, diferencira in utrdi se lahko samo v procesu ideološkega utelešenja. Namen je vselej manj od realizacije (četudi je ta ponesrečena). Dokler obstaja misel zgolj v kontekstu moje zavesti in se ne utrdi v kontekstu znanosti kot enotnega ideološkega