Vendar ga pri tem ne sme zalotiti Jonathan Sharke. Ta je zaposlen na rudarskem ministrstvu v Koidu in opravlja delo šefa nad l06 pazniki. Ti se vsak dan vozijo do rudnikov, kjer nadzirajo delavce. Samo 16 paznikov ima na voljo motorna kolesa, drugi pa morajo svoje delo opravljati s tekom. Vrhovni nadzornik priznava, da bi moral imeti na voljo veliko več ljudi in veliko boljšo opremo, da bi lahko uspešno nadziral 1000 rudnikov, raztresenih po državi. Mnogi se raje skrijejo po grmičevju, v deževni dobi od maja do septembra pa so poti do izpostavljenih delovišč pogosto neprehodne. Vlada Sierre Leone sicer zagotavlja, da se tihotapljenje več ne izplača, ker morajo izvozniki plačati tri odstotke davka. Victor Angelo, voditelj programa ZN za razvoj, gleda na stvar drugače: »Tri odstotke od 10.000 evrov je za marsikaterega iskalca diamantov kar precej denarja. Pri tem ima predstavnik ZN kar prav. Sierra Leone je za Nigrom druga najrevnejša država na svetu. Z diamanti obogatijo predvsem prekupčevalci, kot je Fawaz, in inozemska podjetja, ki so si poceni pridobila licence za iskanje dragih kamnov. Tudi nekateri državni uradniki kar dobro živijo od podkupnin marsikatere domače in tuje firme. Samo na eno oko morajo zamižati, pa je. To se dogaja tudi takrat, ko mogočniki izganjajo preproste ljudi iz njihovih domov, ker hočejo kopati diamante prav na mestu, kjer stojijo njihove kolibe.«Alternative in svarila