Ko me je mama po enem letu odpeljala iz bolnišnice, kjer so ji povedali, da bom vsak čas moral v zdravilišče, nismo več stanovali v Gerbergässli, ampak na Bahnhofstrasse. Ko sva šla mimo naše zelene hiše z zaprto trgovino, ki je bila videti zapuščena in žalostna, sem mami ušel čez cesto. Izložba je bila od znotraj polepljena s starimi časopisi. Skozi špranje med njimi nisem videl niti ene omare ali police našega lokala, tudi glave šivalnega stroja, ki je zmeraj stal v kotu zraven izložbe ne. Železna hišna vrata so bila zaklenjena in trikrat zapečatena z mestnim grbom Basla. Samo z obročem levje glave sem lahko potolkel, da je votlo zadonelo. Šlo mi je na jok. »To je samo začasno, kmalu se bomo spet vrnili vanjo,« me je tolažila mama in me vlekla proč. Bahnhofstrasse je bila dolga in živahna ulica, imela je trgovino ob trgovini, tudi zabavišča in kinematograf. Naše najeto stanovanje v prvem nadstropju ni bil več podobno domu, ampak divjini iz samega tujega pohištva. Imeli smo veliko dnevno sobo, dve manjši in zelo majhno, v kateri je oče šival svoje kože. Skozi kuhinjsko okno sem videl svojo rojstno hišo na Elizabethplatzu od zadaj in mokri mostiček čez rečico. Oče je delal sam. Klare ni bilo doma, to je bilo čudno, bolehala naj bi in okrevala v drugem kraju. Margit se je prikazala samo tu pa tam. Pomagala je mami v kuhinji in kdaj, ko smo imeli obiske različnih gospa in gospodov, ki so prinesli papirje v mapah, z njimi srkala za okroglo mizico čaj iz skodelic, ki niso bile naše in so bile skupaj z vrčki in krožniki razstavljene v vitrini sredi sobe. Dnevna soba je imela dva majhna balkona. Od zgoraj so bili videti ljudje pod menoj skrajšani, kot tisti, ki sem jih kdaj videl v pritličju bolnišnice, kamor so vozili ljudi, ki so padli z oken in so imeli glave v ramah in noge v trupu. Šele malo naprej od balkončka so spet postali zdravi in celi z nogami in glavami na pravem mestu. Na drugi strani je bila slaščičarna in svetla delikatesna trgovina, polna peteršilja in mesa na marmornatih mizah. Lastnik je bil prijazen mesar, gospod Leeni, zanj in za njegovo gospo je oče delal kučme in mufe, zato je mama pri njem na račun kupovala tudi kruh. Takoj zraven je bil tlakovan klanec, ki je imel na vsake toliko stopnice, pod njimi je bila stojnica, kjer je Italijan v belem suknjiču prodajal banane, ki so visele s štange. Opazoval sem družine, ki so hodile na drugi strani ceste, in kateri od staršev se bodo usmilili otrok, da jih bojo popeljali v slaščičarno ali jim kupili banano. Starejši otroci, ki so bili oblečeni kot odrasli, so šli s svojimi očeti in mamami mimo, kot da ne obstaja nič sladkega in dobrega na svetu. Eni otroci, mlajši, so se kdaj ustavili in najbrž nekaj vprašali in starši so tudi obstali in jim tisto potrpežljivo kazali in razlagali, tudi z rokami to in ono v kaki kramariji. Oče, ki je delal sam, je prepeval v svojem jeziku, od katerega sem razumel samo Mica Kovačeva, ker je bila podobna našemu priimku. Medtem ko je šival ali odpiral in izbiral iz svoje velike pletene skrinje ostanke kož in brundal, sem ga spraševal o njegovi deželi. Želel sem, da pridemo čimprej tja. Poslušal sem odgovore in si na okensko zaveso sproti risal prizore iz vroče Afrike, ki je obstajala na svetu, to je na spodnjem koncu s platnom ojačanega zemljevida. Njegova dežela je bila na karti podobna rjavo-zelenemu medvedu, ki je tace namakal v modrem rokavu morja. »Kaj imajo tam?« sem vprašal. Veliko konj v hlevih. Vsako jutro boš enega zajahal k reki, da se bo napil vode. - Novota me je obžarila od zunaj in znotraj in mi dobesedno obvisela na trepalnicah. Pa čolne? - Imajo majhne čolne, s katerimi boš veslal z brega na breg. - Pa avione? Imajo majhne avione? - Tudi. - Ali bom lahko letel z njimi? - Seveda.- Torej ga bom imel spravljenega na strehi in letel tam naokrog, med hišo in vodo, in ko bo mama poklicala h kosilu, bom pristal na strehi in po lestvi splezal v kuhinjo. Predstavljal sem si majhen, trebušast, rdeč avion, ki nosi moje ime in ima kapo in oči. V tej deželi bom vzoren otrok. Kadarkoli mi je kaj povedal, ko sva bila sama ali sem silil vanj, sem stekel k Friderlu, ki sem ga spoznal v mesariji, ko sva z očetom kupovala lovsko salamo in sir. Tja je prihajal Friderle s svojo mamo. Bil je napol hrom in nosil je protezo. K njima se je prišlo po klancu, nedaleč od stopnice z bananami. Zgoraj je bila cesta netlakovana, peščena in po dežju polna luž. Naokrog so stale same velike, sive hiše z dolgimi žlebovi, ki so tekli od zgoraj in se v višini mojih ramen končevali v široko trobentasta usta. V tihi ulici brez voz in avtov so visele na zgornjih in pritličnih oknih kletke s kanarčki in papagaji, ki so te začeli zmerjati brž, ko so te zagledali. »Osel! Pobalin! Proč se spravi!« Friderle je stanoval na podstrešju in k njemu se je prišlo skozi leso in po zanemarjeni trati k zadnjem vhodu z ozkimi stopnicami. Včasih sem potegnil za žico z zvoncem, in če se zgoraj ni nič zganilo, sem s sredine uličice zaklical »Friderli!« Friderlove mame velikokrat ni bilo doma, ker je imela delo, zato je bila na oknu mreža, da ne bi padel, kadar je gledal ven. Včasih se je pokazal za mrežo pot zatrepom njegov bledi obraz s slamnatimi lasmi. Bil je vesel in klical je ko za stavo: »Bubi je prišel! Bubi!« Mahal sem mu nekaj časa, potem sem odrinil leso in stekel gor. Friderli je stanoval nad zadnjim stanovanjem na podstrehi, kjer so se že križali tramovi, namesto ograje je bila ena sama letva pribita nanje. Friderli je že sedel pri nizkih vratih in mi rekel: »Pohiti! Pohiti, Bubi!« Najprej sem zmeraj pogledal, če v kotu pod poševno streho stoji njegova škatla z igračami, nato sem šele vesel stopil skozi pritlikava vrata. Iz kuhinje je bila videti soba s postlanimi posteljami in okence, ki je gledalo na glavno ulico. Sredi kuhinje so stali visoka miza in stoli, da si moral na eni strani hoditi tik ob vratih, na drugi pa ob steni. Sam pri sebi sem mislil, da bi moralo stati v njej pohištvo za škrate. S Friderlom sva se spravila na tla sredi kuhinje, med oknom z mrežo in sobo, kjer je bila vdolbina, podobna prostoru, kjer so imeli avti spravljen motor. Friderlova mama je bila velika, suha ženska v črni halji, kakršno nosijo natakarice. Friderlu sem pripovedoval vse, kar mi je povedal oče. Opisal sem mu barvo letal, konj, čolnov, hiš, živali. Zdelo se mi je, da Friderlova mama ne verjame, kar mi je povedal oče, čeprav sta bila oba skoraj enako stara. To se mi je zdelo smešno, da si dva odrasla ne verjameta, čeprav je bil moj oče res kdaj čuden. Važno je bilo, da je imel Friderli veliko škatlo s polomljenimi igračami, ki so me zanimale. Prvi dan jo je mama prinesla nekje iz ropotarnice, drugič jo je že suvala z nogo na sredo kuhinje. V škatli je bil kup napol razbitih igrač - lokomotiva brez pokrova, samo z golimi, zobatimi kolesci in razpentljanimi peresi, avtomobili brez koles, volanov ali šoferjev, majhni avioni, trobente različnih velikosti, keglji, žogice, vrtiljaki, ki so pozvanjali in brenčali melodijo, ko si jih pognal, različni deli, ki so padli z bogvedi katerih igrač, ki jih ni bilo več v škatli, kocke, figurice, mali vagoni, nekaj tračnic, ki so ostale od proge, Indijanci iz svinca. Kolikorkoli sem ril po škatli, je prišlo na dan kaj zanimivega. Železna palčka s kolesom na koncu, rumeno barvana, preklane zastavice, glavica viteza v šlemu z naličnicami. Kadar mame ni bilo doma, je imel Friderli na oknu mrežo, da je bilo bolj mračno, kadar pa je bila, jo je snela. S Friderlom sva se igrala vse mogoče. Različna vozila sva pripela drug na drugega, jih odpeljala s postaje, ki je bila škatla, potem pod mizo in stoli pred vrati spet nazaj. Napovedala sva vojno med človečki iz svinca, celuloida in gumija. Friderli je bil drobnejši, znabiti kako leto celo starejši od mene, in sedela sva oba prekrižanih nog kakor Turka in igrače sva imela razpostavljene med sabo. Imel me je rad, rajši kot jaz njega, sem čutil, ker se je igral in delal vse, kar sem hotel. Medtem ko sva se igrala, nisem spustil iz oči določene igrače, ki sem jo hotel imeti zase. Ko sva se naveličala, je Friderli hotel poslušati pravljice, ki sem jih poznal. Tako se je začelo. Rekel sem Friderlu, če hoče videti Ljudožerca, ki je pojedel človeka, in se je skrival v hiši sonca. »Ja!« je rekel - Potem moraš zamižati, položiti roke na oči in se obrniti k zidu. - Nič ne vidiš pred sabo, sem ga vprašal. - Nič, je rekel. - Je čista tema pred tabo? - Je. - Zdaj so se vrata odprla, sem začel počasi in napeto - pri vratih stoji Veliki Ljudožerec, oblečen v rdečo obleko in čez glavo ima kapuco - in previdno segal po igrači, ki sem jo hotel imeti. - V rokah drži veliko sekiro - in pazil sem, da se mi glas ne bi zatresel skupaj z roko, ki je nesla igračo za mojo srajco - na nogah ima rdeče škornje. Človek pod pečjo se ga boji, boji, boji. Ljudožerec zapre vrata. Voha po zraku - spravil sem igračo pod srajco - in zamolklo zakričal na ves glas: »Kje je človek, da ga bom požrl!« Odpri oči, Friderli. - Friderli je odprl oči, razklenil roke in se sklonil k meni, bled, kakor prej, a s posebnim izrazom v očeh. - Si videl Ljudožerca? - Ne. - Si videl njegovo rdečo obleko? - Ne. - Hočeš videti Sneguljčico? Mogoče boš zagledal njo. - Hočem, je pokimal. Če je bila igrača, ki sem jo hotel imeti, blizu, sem začel takoj, če ne, sem najprej premetal ves kup. - Ena, dva, tri, sem štel. Friderli je zamižal, si pokril obraz in se obrnil k zidu. - Ali vidiš pred seboj sobico v koči in sedem postelj sedmih palčkov? - Friderli je s skomigom ramen odgovoril, da jih ne vidi. - Sneguljčica ima belo obleko in predpasnik. Hodi ob posteljah in gleda, v kateri bi spala. Zdaj skoči v prvo, pa je premajhna, skoči v drugo, pa je premajhna, skoči v tretjo, pa je premajhna zanjo, skoči v četrto, ki je komaj za njeno glavo, pa prekratka - in z roko sem se počasi bližal igrači - v peto, šesto. Sedma ji je prav in zaspi. Takrat pridejo palčki z dela z lopatami in krampi. Zdaj vstopajo. Kdo je jedel z mojega krožnika? vpraša manjši. Kdo je ležal v moji postelji? sprašujejo drugi. Zdaj pridejo k sedmi postelji in zagledajo Sneguljčico, ki je večja od njih. »Jej!« zavpijejo od veselja in Sneguljčica se zbudi. Jaz sem Sneguljčica, reče. In vsi zaplešejo. Si videl, Friderli? - Snel je roke z obraza in odkimal z razočaranimi očmi. - Nič nisi videl? Ne postelj? - Ne. - Ne Sneguljčice? Ne. - Pa palčke? - Tudi palčkov ne. - Saj je bilo vse tukaj, sem pokazal na prazni prostor med mizo in sabo, ker je po mojih mislih bilo dovolj prostora za vse prikazni. - Dobro. Hočeš mogoče videti Janka in Metko v kletki? - Oh, ne bom več, je rekel Friderli. - Daj no, mogoče boš zagledal njuno kletko, če nisi videl Sneguljčice in Ljudožerca. Ali bi rajši Rdečo kapico? - Kletko, je rekel Friderli, zaprl oči, si zakril obraz in se obrnil k zidu. - Začel sem: Tole je temna klet in v kotu je kletka. Notri sta Janko in Metka. Zrak je črn in pajčevinast kot opolnoči. V kletki je mrzlo in so podgane. Janko in Metka sta zdaj že zelo debela. Čarovnica pride po stopnicah. »Pokaži prst, Janko,« pravi, in zacmokal sem z jezikom, kot da imam usta brez zob. Janko pomoli prst skozi rešetko. »O, še ni debel,« reče in gre. - Ali jih vidiš, Friderli? - Ne. Potem grem zdaj malo domov, sem rekel. - Ne še zdaj, je zavpil Friderli. Saj pridem takoj nazaj, samo nekaj moram povedati doma. Počakaj me. - Stekel sem domov in v dnevni sobi stresel spod srajce in puloverja igrače in jih skril za tujo okensko zaveso iz žameta, ki je segala do tal. Ko sem se vrnil k Friderlu, sem bil olajšan in pripravljen igrati se z njim do večera, da bi se oddolžil za vse odčarane igrače. Včasih je Friderli pogrešal katero od igrač v škatli. Iskal sem z njim po škatli in kadar je res ni bilo, sem rekel, da jo je gotovo vzel kdo od tistih, ki jih ni videl, in rekel sem mu, da se je to prav lahko zgodilo, ko je on mižal, jaz pa sem jih opisoval, pa tudi dovolj pazil nisem.