Stroga preproščina stopnišča jih je zresnila. Na mostišču je dostojanstveno stal paznik v rdečem telovniku in v livreji, obrobljeni z zlatom; zazdelo se jim je, da čaka prav nanje, in kar prestrašili so se. S spoštovanjem so stopili v francosko galerijo in hodili kolikor so mogli potihoma. Ne da bi se kjerkoli ustavljali, so z očmi požirali zlate okvire slik, hodili iz salona v salon in gledali, kako mimo njih hitijo slike, preštevilne, da bi si jih človek dodobra ogledal. Celo uro bi moral stati pred vsako, če bi jo hotel razumeti. Preklemano, saj tega ni ne konca ne kraja! Koliko denarja leži tu notri! Na koncu sobane pa jih je Madinier nenadoma zaustavil pred Meduzinim splavom in jim razložil podobo. Kakor okameneli so ga z navdušenjem poslušali. Ko so odšli dalje, je Boche izrazil misel, ki se je motala v vseh: tole je pa res posrečeno! V Apolonovi galeriji je svate predvsem presenetil prekrasen parket, bleščeč se kakor ogledalo, v katerem so se zrcalile noge klopi. Gospodična Remanjou je morala zamižati, kajti zdelo se ji je, da hodi po ledu. Gospe Gaudron so prišepnili, naj zaradi tistega njenega trebuha stopa bolj sceloma. Gospod Madinier jim je hotel pokazati pozlačene karnise in slikarijo na stropu, a malo je manjkalo, da si niso zlomili vratu, pa še niso nič videli. Preden so potem odšli v naslednji, kvadratasti salon, jim je z roko pokazal neko okno in rekel: »Tole je balkon, s katerega je Karel IX. streljal na ljudi.« Medtem pa je pazil na vsako stopinjo svojih poslušalcev. Sredi kvadratastega salona je zamahnil z roko in vso družbo zaustavil. Tu so same mojstrovine, je šepetaje pripovedoval, ko da bi stali v cerkvi. Potem so obšli ves salon. Gervaise je vprašala, kaj predstavlja slika Pojedina v Kani; pa je res neumno, da pod sliko ne napišejo razlage! Coupeau se je ustavil pred Giocondo in ugotovil, da je od sile podobna neki njegovi teti. Boche in Pečenkar sta se režala in mežikaje drug drugega opozarjala na gole ženske; predvsem so ju vzburila Antiopina bedra. Na koncu salona pa sta zakonca Gaudron – mož z odprtimi usti, žena z rokami na trebuhu – vsa raznežena in odrevenela zijala v Murillovo Madono. Nato so se svatje zagnali proti dolgi galeriji s slikami italijanske in flamske šole. Pa vedno slike, same slike: svetniki, moški in ženski obrazi, ki niso prav nič povedali; čisto črne pokrajine, orumenele živali, poplava bitij in reči: od te silne zmešnjave barv jih je že začela boleti glava. Gospod Madinier ni več razlagal, zdaj je samo še vodil procesijo, ki je počasi šla za njim; vratovi so bili iztegnjeni in oči uprte v stene. Pred njihovo preplašeno nevednostjo so se vrtela stoletja umetnosti: prisrčna preproščina primitivcev, blišč Benečanov in polno, sončno življenje Holandcev. Najbolj pa so jih zanimali prerisovalci, ki so kar sredi soban postavljali svoja stojala in meni nič tebi nič slikali. Predvsem jim je padla v oči neka starejša gospa, ki je stala na veliki lestvi in s pleskarskim čopičem mazala po nežno sinjem nebu na velikem platnu. Počasi se je po vseh galerijah raznesla vest, da so Louvre obiskali nekakšni svatje. Od vseh strani so prihajali slikarji in se lomili od smeha; radovedneži so se že naprej usedali na klopi, da so lahko udobneje opazovali ta sprevod; pazni-