Tožnici se s tako odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da izkazujeta pravni interes, da v postopku vpisa v register upravnikov stavb sodelujeta kot stranski udeleženki. Menita, da mora upravni organ ob vpisu upravnika v register preverjati tudi vsebinski pogoj, to je upravičenost upravnika za upravljanje z večstanovanjsko stavbo. To pa na podlagi 167. člena SZ-1 upravnik izkazuje s pogodbo o opravljanju upravniških storitev. Upravnik je pooblaščenec etažnih lastnikov, torej tudi tožnic, in se lahko v register vpiše le v primeru, če je pred tem kot upravnik določen s sklepom ustrezne večine etažnih lastnikov in je z njimi sklenil pogodbo o opravljanju upravniških storitev. Tožnici nadalje poudarjata, da nasprotujeta upravičenosti družbe A.A.A. d.d. za upravljanje večstanovanjske stavbe na ... 5 v A. Ker ta zastopa tudi njiju kot etažni lastnici, je po njuni oceni v postopku vpisa upravnika v register bistveno vprašanje, ali je upravnik res upravičen za upravljanje te stavbe. Nadalje navajata, da med A.A.A. d.d. in njima teče več sodnih postopkov, v katerih A.A.A. d.d. na podlagi pogodbe o upravljanju zahteva plačilo stroškov upravljanja. Temeljno vprašanje v teh postopkih je tudi vprašanje, ali je družba A.A.A. res upravnik večstanovanjske stavbe na ... 5. Od odgovora nanj pa je v veliki meri odvisna utemeljenost tožbenih zahtevkov. Stališče tožnic je, da A.A.A. d.d. ni upravičena zastopati vseh etažnih lastnikov, saj z njimi ni sklenila veljavne pogodbe o opravljanju upravniških storitev – te namreč ni podpisala zadostna večina etažnih lastnikov, niti ni bil upravnik določen s sklepom, ki bi ga sprejela takšna večina. S tem ko je prvostopenjski upravni organ izdal odločbo o vpisu družbe A.A.A. d.d. v register upravnikov, je potrdil, da je v resnici upravičena zastopati etažne lastnike, s tem pa je prejudiciral vprašanje, ki se kot predhodno pojavlja v omenjenih pravdnih postopkih. Ker je izpis iz javne evidence javna listina, se šteje za resnično tisto, kar je v njem navedeno. Položaj tožnic v pravdnih postopkih je zaradi izdaje predmetnih odločb bistveno poslabšan. Zato po njuni oceni odločitev organa prve stopnje neposredno vpliva na njune pravne koristi in sta prepričani, da imata v obravnavanem postopku pravico sodelovati kot stranski udeleženki. Izpolnjujeta torej pogoj iz 43. člena ZUP, strinjata pa se, da SZ-1 v postopku vpisa upravnikov v register upravnikov etažnim lastnikom ne priznava položaja strank v postopku. Nesmiseln je tudi zapis drugostopenjskega upravnega organa, da ni njun pravni interes, da se upravnik vpiše v register upravnikov stavb, saj prav to zatrjujeta ves čas postopka. Njun interes je, da se družba A.A.A. tja ne vpiše. Tožnici sodišču predlagata tudi, da odpravi odločbo z dne 27. 2. 2008, saj gre za edino vsebinsko odločitev v postopku, ki ima neposredne posledice na pravne koristi tožnic in posega v njun pravni položaj (2. člen Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1). V nadaljevanju navajata okoliščine, na podlagi katerih menita, da ta odločba ne vsebuje razlogov za odločitev, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Med drugim je organ prve stopnje v odločbi navedel, da je pogodbo podpisala več kot polovica etažnih lastnikov, ni pa navedel njihovega lastniškega deleža. Prilagata izračune deležev, ki sta jih pridobili s strani podjetja A.A.A. d.d. in ki potrjujejo, da izračun, ki je bil poslan organu prve stopnje, ni pravilen. Pred odločitvijo bi zato moral zahtevati original pogodbe o upravljanju skupaj s podpisi in ustreznim izračunom solastniških deležev, ki bi zajemal vse lastnike stanovanjske stavbe, ne pa da je odločil na podlagi fotokopije pogodbe št. 276/C z dne 10. 12. 1998. Tožnici predlagata, da sodišče odpravi sklep z dne 4. 4. 2008 in odločbo z dne 27. 2. 2008 in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.