Kako se miselnost ljudi počasi spreminja, je pokazala tudi nedavna interpelacija proti kmetijskemu ministru. Kot bi se čas v parlamentu vrnil za 50 let nazaj, kajti iz ust nekaterih poslancev smo slišali izjave, ki se jih tudi najbolj zagrizeni sovhozniki ne bi sramovali. Če bi slavospevi nekdanji organiziranosti kmetijstva in strah pred sedanjostjo in bodočnostjo prihajali samo iz ust starejše generacije poslancev, za katero je jasno, da gleda preteklost rožnato prihodnost pa črno (dobesedno in simbolično), saj je to že fiziološko pogojeno (mladost-starost), pa me je presenetilo, da tovrstnim stereotipom naseda mlajša generacija tako med poslanci kot med novinarji. Zlasti me je presenetilo, ko sem dan potem v nekaterih časopisih bral presenečene komentarje o propadli interpelaciji. Za nekatere med komentatorji je bila interpelacija očitno utemeljena že s kupom skrbno zloženega papirja, kaj je na tem papirju pisalo, pa ni več pomembno. Saj če bi jih prebrali bi videli, da so nekateri kronski argumenti takšni, kot bi jih pisal kronski osel. Če se ozremo samo na enega izmed teh, in sicer tistega, ali je nek kmet dobil za izgradnjo hladilnice približno 50 ali 100 milijonov tolarjev nepovratnih sredstev, vidimo, da predlagateljem interpelacije res ni bilo mar za slovenskega kmeta, sicer bi morali zahtevati odstop ministra, ker ni zagotovil še več denarja za tako pomembno investicijo. Kajti o spornosti same investicije nisem nič slišal! Na delu je bila tipična slovenska zavist. Namesto da bi poskušal z idejami in projekti pridobiti pomoč, bom raje vso energijo usmeril v odtegnitev pomoči podjetnemu sosedu. S takšnim mišljenjem v Evropi, kjer se kmetom razdeli vedno več denarja na osnovi razpisov, ne bomo dobro shajali.