delovna mesta bi bila pretežno namenjena tuji delovni sili. Velike dodane vrednosti torej ni. Gradnja novogoriškega megazabavišča bi pomenila vdor tujega kapitala v slovensko državo. Slovenija pa je splošno znana kot “nepropustna” država na področju sprejemanja tujih investitorjev... Ja, kako propustna pa je npr. Italija pri pomembnih nacionalnih institucijah, kot so bančništvo, zavarovalnice in energetski posli? Tudi tam ni vključevanja tujega kapitala. Vsak ščiti svoje interese s sredstvi, ki jih pozna. Ne nasprotujem vdiranju tujega kapitala v Slovenijo, zaželjeno pa je, da so tuje investicije usmerjene npr. v visoko tehnologijo in v učinkovito odpiranje novih delovnih mest. Megazabavišče ne spada v ta kontekst. Področje, ki bi ga tako lahko razvili, je recimo biomedicina in farmacija. Tam si človek želi dodatnega tujega kapitala. Žal pa se tuji kapital v glavnem pojavlja samo v binomu s pojmom prevzem: to spet ne prinaša posebnih dodanih vrednoslovenskem gospodarstvu. Država se bo morala umakniti iz ekonomske sfere. Obdržati se mora samo tam, kjer obstajajo pomanjkanje konkurenčnosti (v slogu bolje državni kot privatni monopol) ali specifični interesi. Število takih primerov pa je zanemarljivo. Kako ste gledali na dolgo zgodbo, ki se je vila med belgijskim KBC-jem in NLB-jem? Partnerja nista predstavila svojih stališč dovolj jasno. Že od začetka je vsekakor bilo jasno, da je v primeru NLB mešana lastnina s tremi močnimi partnerji in manjkajočim delom - kotacijo na borzi - empirično dobra rešitev. Spori so bili popolnoma nepotrebni. Janez Janša je v svoj vladni program uvrstil tudi močno liberalizacijo trga. Njeni izvajalci naj bi po prvotnih načrtih bili mladoekonomisti. Kljub temu da naveza Janša - mladoekonomisti ni vzdržala, je v zadnjem obdobju slovenska vlada začela res prodajati svoje deleže v številnih podjetjih. Je torej nost institucij lahko najbolj učinkovito zmanjšuje nepravilne povezave, konflikte interesov in korupcijo. Če kapital že mora vstopiti v politiko, naj to stori odkrito. Naj jasno podpre eno politično stranko tako, da bo ta povezava jasna vsem volilcem. Odgovornosti, ugodnosti in posledice takega odnosa so potem zelo jasne. Po daljšem obdobju pozitivnih makroekonomskih kazalcev je v zadnjem obdobju v Sloveniji začela naraščati inflacija. Je to “davek” evra, nad katerim se pritožujejo tudi mnogi v zahodni Evropi? Primarno bi bilo treba za pojasnila vprašati vlado. Menim pa, da je rast cen v prehrambeni industriji predvsem posledica tega, da so se povečale cene surovin. Nikakor pa se niso povečale v takem obsegom, kakršen se danes odraža pri končni ceni za potrošnike. Problem je tudi v tem, da je slovenska industrija proizvodnje prehrane zaostala za razvojem drugod. Najprej je bila namreč močno zaščitena s carinskimi predpisi, nato pa smo enostavno “pozabili” na investiranje in tehnološko posodobljanje. Ukvarjali smo se samo še s prevzemi in povezovanjem. Vse to plačujejo danes potrošniki. Za visoko inflacijo, ki se obdrži za daljše obdobje in ne samo nekaj mesecev, ne moremo kriviti ne evra ne prehrambene industrije. Treba je iskati klasične razloge, da ob relativno visoki rasti država celo vzpodbuja javne investicije tudi z zadolževanjem. To je potem tudi razlog, zakaj prihaja do pritiska cen: zaradi povpraševanja (dodatne investicije) ali zaradi poviševanja stroškov, v primeru da sindikati dosežejo zvišanje ravni plač. Samo zviševanje ravni plač lahko dolgoročno ogrozi konkurenčnost, če se ob tem ne izboljša produktivnost. Ta pa stagnira nekje na ravni 3% - 4% v povprečju. Hrvaška v zadnjem obdobju ni več samo naš zunanjepolitični problem, postala je tudi notranjepolitični predmet ostre debate. Kakšna bo vaša drža glede tega problema, v primeru izvolitve? Politiki v tem primeru ni uspelo legitimno izraziti nacionalnih interesov v odnosih s sosedo brez notranjih sporov. Bila je torej neuspešna. Zelo pozno smo ugotovili, da je za kakovosten odnos do teh problemov v državi potrebna enotnost ne glede na politično barvo. Sam bi predvsem spodbujal tak način razmišljanja, ki vodi k sporazumu. Na koncu je vedno primarno braniti interese države, katere predsednik si. Tako kot znajo Hrvati skrbeti za svoje nacionalne interese, mora to početi tudi Slovenija. Ob tem ima seveda reševanje medsosedskih problemov za končni cilj prijateljsko rešitev: tega ne smemo pozabiti. Ob lanski aferi Napolitano Mesić so mnogi obtoževali slovenske politike, da so reagirali zelo mlačno. Kaj vi menite o tem? Izjave predsednika Napolitana glede Slovencev in vseh slovanskih narodov so bile popolnoma neprimerne. Takšnih izjav se za dobrososedske odnose ne daje. Popolnoma razumem gospoda Mesića. Podobno reakcijo sem pričakoval tudi na slovenski strani. To ne bi nič poslabšalo odnosov med nami in Italijo, ker ni šlo za stvaren problem, ampak za napačno izražanje stališč. Slovenija bi morala biti v reakcijah vsekakor bolj energična, ker ni razlogov, da se taki problemi pogrevajo na način, kot ga je izbral Napolitano. Bi torej vi v svojstvu predsednika republike na omenjene izjave reagirali bolj odločno? Da. Andrej Černic