Strategija te retorike je prav tako kot strategija večine Valentijeve retorike briljantna in preprosta ter briljantna v svoji preprostosti. »Osrednja tema«, h kateri se bodo vračali »razumni moški in ženske«, je naslednja: »Imetniki ustvarjalne lastnine morajo uživati enake pravice in zaščito kot vsi drugi imetniki lastnine v državi.« Tukaj ni drugorazrednih državljanov, bi lahko nadaljeval Valenti. Drugorazrednih imetnikov lastnine sploh ne sme biti. Ta zahteva ima jasno in močno intuitivno privlačnost. Postavljena je tako razvidno, da ideja postane tako jasna kot dejstvo, da za izbiro predsednika uporabljamo volitve. V resnici pa nihče, ki resno sodeluje pri tej razpravi, ne more postaviti bolj skrajne zahteve kot Valenti. Jack Valenti je kljub svoji prijaznosti in briljantnemu umu morda največji skrajnež v državi, kadar beseda nanese na naravo in obseg »ustvarjalne lastnine«. Njegovi pogledi nimajo nobene razumne zveze z našo dejansko pravno tradicijo, tudi če je nevsiljiva privlačnost teksaškega šarma to tradicijo počasi redefinirala, vsaj v Washingtonu. Medtem ko je »ustvarjalna lastnina« vsekakor »lastnina« v piflarskem in natančnem pomenu, ki se ga pravniki naučijo razumeti,2 pa