V tistem času, tako pripoveduje legenda, je pogumnim branilcem mesta zmanjkalo krogel za njihove muškete in arkebuze. Z visokih obzidij so branitelji nemočno gledali na oblegovalca, njihove puške so bile neme, sovražnik pa je neprestano in brez nevarnosti, s pesmijo na ustih in bokalom vina v rokah, streljal prek kamnitih sten obrambnega obzidja, da so krogle luknjale strehe domov in palač ter jih počasi in vztrajno spreminjale v kamniti drobir. Ko se je na ognjišču v pepel spremenila zadnja, najlepša, najpomembnejša knjiga Trdnjave in njenega ljudstva, Zakonik življenja, je vladar poklical k sebi generale in jim rekel: Moramo se prebiti… Naše ljudstvo ne bo zdržalo še ene zime… Generali so odkimavali in s koščenimi prsti zaskrbljeno rili po svojih belih bradah… Kako vendar, vladar! Sovražnik že dolgo ve, da za naše arkebuze nimamo več krogel… Vse smo izstrelili. Sodčki smodnika v naših kleteh so brez vrednosti, kot mivka… In takrat je vladar ukazal odpreti vrata v samo srce tiskarne, kjer je bilo v predalih spravljeno na tisoče in tisoče svinčenih črk... Velikih in malih, okrašenih in preprostih, zaobljenih, zašiljenih, skrivnostnih pismenk neznanih narodov, pismenk v obliki risb in podob z daljnega vzhoda, pa črk rimske kapitele in pisave potopljene Atlatide… Stresli so jih iz predalov in jih na ognju, ki vse prežge, ki vse očisti, pretopili v svinčene krogle. S svinčenkami so napolnili muškete, arkebuze in male topove, ponoči odprli vrata, presenetili oblegovalce in si s tiskarskimi črkami spremenjenimi v smrtonosno orožje priborili svobodo.