V Lidlu sicer še vedno prebolevajo otroške bolezni, ki jih dobijo vse zelo odrasle in zelo velike trgovske multinacionalke, ko pridejo na miniaturni, a v marsičem posebni slovenski trg. Ne znajdejo se prav dobro; težave imajo že pri lokacijah, postopkih, dovoljenjih. Ko bi se morali promovirati še s čim drugim, razen z agresivno oglaševalsko kampanjo, pa jim komunikacijski strategi iz matice zvežejo roke in jezik. Tako na primer direktor Lidla ne sme ali ne more povedati skoraj nič več, kot je zapisano v vsakem časopisnem oglasu. Kar za ugled direktorja in družbe – po slovenskih merilih – pač ni dobro. Da o razčiščevanju resničnih ali lažnih konfliktov z zaposlenimi in o nerodni komunikaciji z javnostjo, pa o nenavadni motivacijsko-plačni politiki sploh ne govorimo.