Franciji je težko. Španija si je znala poiskati novo vlogo, denimo v odnosih z Ameriko in s španščino. Britanija je v določeni meri zaščitena z angleščino. Za Francoze pa je drugače. Naši odnosi z Afriko niso tako uspešni in Afrika se odmika. Pri nas je sicer veliko govora o identiteti, in to je tipično francoska debata. Toda mislim, da so prioritete Francije postale skromnejše. Treba jo je znova postaviti na noge in potrebne so reforme. Prednostna naloga je reforma gospodarstva in financ. Veliko francoskih podjetij je zelo uspešnih, a nevarnost je, da so vse manj francoska. Ker prihajate iz nekdanje komunistične države, naj omenim, da ostaja v Franciji med nekaterimi deli prebivalstva pravo sovraštvo do kapitalizma. Potekajo debate o obdavčitvi velikega premoženja; poslušamo, da je vsakršna reforma, ki bo zmanjšala obdavčitev najbogatejših, za mnoge ljudi povsem nesprejemljiva. To bo težka naloga za prihodnjega predsednika, ki bo po eni strani moral promovirati reforme, po drugi pa si ne bo mogel privoščiti nemirov in ljudi na ulicah. Spomnite se, kaj se je lansko pomlad zgodilo premieru Villepinu, ko je govoril o reformah in so vsi šli na cesto. To ni bila najbolj bistroumna poteza in naslednji predsednik, če bo pameten, tega že ne bo pozabil.