se osredotočamo na to, da je vse perfektno zlikano, kot pa na to, da raziščemo, kaj lahko zares naredimo iz svojega življenja. Pred kratkim sem službeno spoznavala mlado žensko, ki je aktivna v politiki. Spraševala sem jo o tem in onem, čudila se zanosu, ki ga vnaša v svoje delo, kljub komaj nastali družini. Ob odgovoru, ki mi ga je dala, sem takoj pomislila na pojem strasti. “Politično udejstvovanje po rojstvu svoje hčerke? Zdaj imam še veliko več zanosa, bolje sem organizirana, predvsem pa zdaj vem, zakaj je pomembno, da se aktivno udejstvujem v politiki. Zanjo. Po svojih močeh si prizadevam, da bo kot ženska živela v boljšem svetu”. Sprašujem se, če bi sama sploh izbrala tako pot . Pomislim na vse napore, ki jih taka odločitev nedvomno predvideva, na usklajevanje urnikov, na zelo verjetne občutke krivde, na odločitev te ženske, da se, kljub vsemu, zavzame za to, v kar verjame. Pomislim na vse tiste osebe, ki želijo iz tebe priklicati mogoče nekaj, česar niti sam nisi poznal. Profesorji, ki so si zadali cilj, da bi v tebi spodbudili ljubezen do branja, duhovniki, ki te lahko vodijo pri resničnem odkrivanju Boga, osebe, ki jih srečuješ in ki ti tudi z navidez neznatnimi dejanji in besedami pokažejo, da ima vsaka stvar svoj smisel in da lahko v vse, kar delaš, vneseš življenjsko strast. Tečajnica joge je zaposlena v enem neštetih “call-centrov”, na srečo mora promovirati le jezikovne tečaje. Instinktivno pomislim na prekinjene pogovore, ki jih nedvomno vsakodnevno izkusi, in izustim, da je tako delo nedvomno trdo. Posmeje se mi in pove, da pravzaprav ne, da je vse odvisno od značaja, ki ga človek ima, da jo je ravno to delo naučilo zrelativiziranja stvari, ki bi se ga mogoče drugače veliko težje naučila. sodkov. In koliko ljudi poznam, ki še vedno uporabljajo navadne žarnice in se ob tem sploh ne sprašujejo, za koliko bi se zmanjšala dnevna poraba elektrike pri njih doma, ko bi te žarnice enostavno zamenjali. Pravzaprav se potratnosti nihče ne sramuje, večina je še ponosna nanjo. Ob Veliki noči me je obiskal brat, ki živi v Nemčiji, pripeljal se je s komaj kupljenim mercedesom Benzom, in to z zadnjim modelom. Ob njegovih pojasnilih mi je jasno ostalo v spominu, da sivi jekleni konjiček porabi pri idealni vožnji od 10 do 12 litrov na 100 kilometrov in nad 20 litrov pri večji hitrosti in mestni vožnji. Moj brat, ki je s pomilovanjem v očeh škilil na mojo dobro skromno škodo, ni mogel razumeti, zakaj si takega avtomobila ne želim. Ker ga ne potrebujem, ker nimam kaj z njim, ker sem trdno prepričana, da se ne bom nikoli peljala po avtocesti s hitrostjo 260 km/h!!! Pa je nekatere stvari težko dopovedati. Kot je težko dopovedati prijatelju, ki si je za hišo v Izoli kupil klimo in vse poletje čepi ob njej za strogo zaprtimi okni, da je zunaj prijeten vetrič, da so ob morju opojne vonjave, da je zgodaj zjutraj ob odprtih oknih slišati ptičje petje in glasove z ulice, da je vse to poezija Mediterana. Pa smo nekdaj uživali ob hladu starih kamnitih zidov, za katerega bi si upala priseči, da ga nobena klima ne more nadomestiti in zbirali smo se pod pergolami starih gostiln, da smo uživali poezijo večera. Pa še bolj poceni je bilo in luninega sija ter tisočerih zvezd nad morjem ni nikoli zabrisal noben »black-aut«. Vračala sem se polna obljub in dobrih sklepov, v očeh pa sem nosila stotero belih vetrnic. Pa ne tistih velikih, hrupnih, ki proizvajajo električno energijo, ampak tistih malih vetrnic, ki cvetejo spomladi na kraških travnikih in kot zvezde mežikajo vetru, ko se svobodno in skoraj neslišno izgublja v modrini neba. Suzi Pertot