Trikotniki. Skupaj jih je sedem in bingljajo. Drug ob drugem. In prek teh nestabilnih, hudo majavih, čudovito sproščenih trikotnikov moraš prilesti na drugo stran. »Zelo težka naloga! Čez lahko prideš le s pravilno tehniko: hkrati moraš stopiti v dva trikotnika in pri tem z roko že zgrabiti tudi tretjega. In potem moraš prestopiti, spet stopiti v dva trikotnika, zgrabiti tretjega in spustiti zadnjega.« In tako dalje. Do konca. »Le tako, da stojiš v dveh trikotnikih in da se hkrati že držiš za tretjega, preprečiš, da bi te zavrtelo.« In če te zavrti, te res zavrti. Še več tako te zasuka, da ti preostane le, da se vsedeš v pas in počakaš. Trikotniki vizualno in psihološko morda res ne izgledajo hudo, toda dejansko so največja nočna mora tega parka tu morajo sneti največ ljudi. Nič ne pomaga. »Lahko jim rečem, zdaj primite z desno, pa preprimite z levo, toda vsi so v takem stresu, da ne vedo več, kaj je levo in kaj desno. Le panično grabijo za vrv. Mislijo, da preprijemajo, a v resnici preprijemajo le isto vrv. Mnogi obupajo in sestopijo.« V teh stresnih trikotnikih človek hitro izgubi orientacijo, ali natančneje misli le še nase, na svoje »preživetje«, kar seveda pomeni, da je od njega nemogoče pričakovati, da bo mislil na matematično simultanko s tremi trikotniki ter dvema paroma nog in rok. Ne, tu ne pomaga niti poznavanje Pitagorovega izreka. A po drugi strani kdo se ga na tej višini in v tem stresu sploh spomni? Potem gre le še na slabše.