Disparatnost prehoda k poljedelstvu se je še posebno kričeče kazala v modifikacijah bivališč. Obe obliki bivališč, pigmejska kupolasta koliba, zgrajena iz vej in listja, ter bantujska vaška pravokotna hiša, zgrajena iz zemlje in krita z bambusom, sta stali druga poleg druge v vseh mogočih hibridnih in kompromisnih izvedbah. Pri nekaterih hišah, zgrajenih po vaški predlogi, je zemljo zamenjalo drevesno lubje. V taboru enega izmed voditeljev so vsi živeli v pravokotnih hišah, v okolici pa so se skrivale tradicionalne kolibe, ki so rabile za kašče. Nekdo si je postavil hišo po vaškem vzoru, vendar ni imela sten, v njeni notranjosti pa je stala tradicionalna pigmejska koliba. Ngando so se zgražali nad Pigmejcem, ki je odšel v gozd z vrati iz furnirja na glavi in s ključavnico v roki. Pri vsem tem neredu pa je naselbinski vzorec ostal nespremenjen: Pigmejci so si svoja bivališča še naprej postavljali v krogih in ne, kot vaščani, v dveh vrstah. Tudi tu so bile možne inovacije. Tako si je neka skupina postavila "dolgo hišo", ki je bantujska ljudstva ne poznajo, je pa seveda znana iz Amazonije in Oceanije. Ustalitev ali polustalitev družin, ki so se odločile za poljedelstvo, je zanje pomenila tudi, da so morale premagati strah do "sobivanja" s svojimi pokojnimi, saj so pigmejske skupine prej zmeraj bežale od njih; kadarkoli je v taboru kdo umrl, so se premaknili drugam in se poslej izogibali tistega mesta. Neka skupina se je zaradi smrti enega izmed njih odselila in ni niti prišla pobrat že zasajenega jama in tara.