Kljub polomiji pri obali Omaha se zavezniki niso odpovedali uporabi tankov DD. Naslednja večja invazija je bila predvidena le dobra dva meseca po izkrcanju v Normandiji. Za cilj so si izbrali jug Francije in tam se je prvega dne invazije (15. avgusta) izkrcalo približno 94 tisoč vojakov in devet tisoč vozil, med njimi je bilo veliko tankov DD. Večjo aktivnost tankov DD beležimo jeseni leta 1944. Takrat so bile britanske enote, ki so se z njimi urile v Frittonu, napotene na nadaljnje urjenje v Belgijo na jezero Lac d’Hofstade, nato pa jih je del odšel v nizozemski Terneuzen. Zgodaj zjutraj 26. oktobra je mesto zapustilo 18 tankov DD in se podalo na 11-kilometrski marš čez reko Zahodna Šelda, ki se izliva v Severno morje, da bi v njeni delti dosegli Južni Beveland. To popotovanje, če mu lahko tako rečemo, je najdaljši vojaški pohod s tanki DD. Ni se končalo po načrtih. Predvideno mesto za izkrcanje je bilo namreč preveč strmo, zato so morali ob obali poiskati primernejše. Rezultat: 14 tankov je obtičalo v globokem blatu, le štirje so odšli v akcijo. Da so preostale potegnili iz blata, so potrebovali tri dni. Podobno usodo bi kmalu doživel drugi oddelek te enote, ki je novembra želel prečiti Markov kanal pri nizozemski Bredi, a se je zaradi strmih brežin raje obrnil domov. Večja nevarnost je grozila nekoliko vzhodneje: Ren. Na tej reki sta bili dve veliki prepreki, ki so ju morali premagati – hiter tok in strma ter blatna obala. Prvi so se izognili tako, da so tanki zapeljali v vodo v zgornjem delu toka (mnogo višje od cilja na nasprotnem bregu), za drugo pa je vojska razvila izvidniške enote z amfibijskimi traktorji, ki so predhodno tja, kjer naj bi izkrcali tanke, položile nekakšne predpražnike. Prečenje Rena je uspelo 23. marca 1945. V kombiniranem nočnem in dnevnem prehodu so izgubili le dva tanka. Zadnji večji podvig s tanki DD v severozahodni Evropi je bilo prečenje Elbe 29. aprila 1945, ki so ga izvedle britanske enote. Tudi na jugu Evrope