Tudi v Ošu smo se ustavili le za en dan. V mestu s pretežno muslimanskim prebivalstvom smo nakupili nekaj dodatne hrane, že naslednje jutro pa smo se vkrcali na orjaški tovornjak, ki ima keson predelan v kabino za potnike in opremo. Začela se je vožnja proti baznemu taboru pod severno steno gore na višini 3800 metrov. Tovornjak je takoj za mestom zahropel v klanec. Dvigali smo se v Alajske gore, preko katerih se moramo prebiti v Zaalajsko dolino. Pokrajina brez drevja spominja na Tibet, a je še bolj živih barv. Med peščenimi pobočji se bleščijo zeleni pašniki. Na njih opazimo prve jurte, značilna okrogla bivališča kirgiških nomadov. Po neštetih ovinkih smo le pripeljali na 3600 metrov visok prelaz Taldiku, s katerega smo v daljavi prvič uzrli naš cilj. Preko sedla smo dosegli Zaalajsko dolino in prvo naselje Sari Taš. Od tod je le trideset kilometrov do kitajske meje. Veriga pamirskih gora pred nami je sijala v žarkih pozno popoldanskega sonca. Slaba cesta in okvare na tovornjaku so bili vzrok, da smo bazo dosegli šele ob polnoči. Nekaj smo pojedli in se vselili v že postavljene šotore.