»Moji moški niso vedno razumeli, zakaj mi ples toliko pomeni. Bili so prepričani, da jim je ples tekmec, da krade čas, ki bi ga morala prebiti z njimi. Tega nisem čisto razumela, a mene je kar odnašalo v plesno sfero.« Odnašalo jo je včasih hitro, včasih počasi. Na tej poti je prejela veliko nagrad, od zlate ptice do nagrade kritikov in plakete Mete Vidmar. Letos je priplesala do praznovanja. Petdeset let umetniškega ustvarjanja na slovenski in mednarodni plesni sceni bo praznovala delovno. S predstavo Najdeno telo JK – ali kako odplesati življenje. Zastavljena je kot zaključek in zaključevanje nekega človeškega ciklusa, kot poklicna in zasebna sklenitev življenjskega kroga. Intimno izpoved plesalke, koreografinje, pedagoginje, mentorice in matere bo odplesala ob pomoči svojih ljubih sodelavcev Toneta Stojka, ki jo spremlja skoraj na vsakem plesnem koraku že vsa dolga leta, Vaska Atanasovskega, Igorja Leonardija, Piera Guglielmina, Marka Karlovčca, Vilka Ukmarja, producentskega zavoda Flota in hčerke Maše Kagao Knez, na katero je zelo ponosna, čeprav priznava, da tega včasih ni znala pravilno pokazati. »Uf, težko sem ločevala med vlogo mame in vlogo koreografinje oziroma mentorice. Počasi se učim, da reagiram tako, kot si želi Maša. Verjetno ima vsak neki svoj raison d'etre, ko dela, kar dela. Sicer pa je naš ples v srcih gledalcev. To je največja nagrada. Ko srečam koga in mi reče: O, Jasna Knez, kako mi je ostal v spominu vaš ples na zvonove! Ko razmišljam, kdaj sem plesala v cerkvi na zvonove, se spomnim nastopa v dijaškem domu v Ljubljani, kjer sem plesala na pritrkavanje slovenskih zvonov. In tam je bila tudi ta gospa, ki me je ogovorila. Takrat vzgojiteljica v domu, ki se še po 23 letih spominja mojega plesa. To je največ, kar si lahko kdo želi.«