"V finišu te telo ne uboga več, mišice odpovejo, impulzi ne potujejo več, vse te boli in peče, a z vajo in piljenjem tehnike lahko prideš do stanja, ko si v vsakem trenutku sposoben opraviti tisti zadnji zavesljaj," pravi Mankoč, ki si brez plavanja ne predstavlja svojega življenja, čeprav pri 28 letih, kot pravi, kljubuje vsem zakonom narave. Njegovih 192 centimetrov in 86 kilogramov je nenehno na preizkušnji, tekmecev v plavanju pa je precej več, kot bi zunanji opazovalci utegnili misliti. Odločitev za specializiranost na krajše razdalje je prišla spontano. "V 50- ali 25-metrskem? Pri manjših razdaljah prideta bolj do izraza eksplozivnost, občutek za lego v vodi. To imam prirojeno. Pa tudi v Sloveniji nismo imeli 50-metrskega bazena vse do leta 1992 v Kranju. Potem smo v Ljubljani dobili balon, ki bi ga lahko prijavili na Društvo proti mučenju živali. V zadnjih letih se postopoma obrača na bolje, a še vedno ni pravo. Dvajset let sem 80 odstotkov sezone treniral v 25-metrskih bazenih. Moje telo se je temu prilagodilo. Tekmeci so isti, tako v velikih kot krajših bazenih se moraš prebiti skozi rešeto." Iz ust človeka, ki se ni mogel odločiti za eno glavno disciplino, zato si jih je izbral malce več. Njegova posebnost je mešano plavanje, kjer pride do izraza popolno obvladovanje vseh štirih plavalnih slogov. Če se česa boji, je to prva pomladanska tekma v zunanjem bazenu. Pa ne zaradi tekmecev. "Prehod iz notranjega v zunanjega? Velik napor. Poznata se vlaga in temperatura. Po vsaki prvi tekmi sezone v zunanjem bazenu me še dva tedna boli grlo."