Ne morem reči, da se je Albertu že v mladih letih poznalo, da je bil kaj pretirano zdrav. Kje pa. Ko je bil Albert mlad, je imelo zdravje vedno nekaj s kultom lepega telesa. V obdobju Titovih mladincev je bilo veliko uspešnih poskusov, da bi mladino dodobra razmigali, in jugoslovanski športniki so na športnem področju dosegali zavidljive rezultate. Športno, natrenirano telo je bilo merilo zdravja in s čim takšnim Albert ni mogel tekmovati. Njegov problem ni bil samo izrazito kumrn korpus, tudi dolgi lasje zadrtega rokerja niso bili po meri in kakor koli primerljivi s kratko postriženimi metalci kladiva ali plavalci, ki so jih matere strigle na vsake dva tedna. Morda bi bila dolga griva edinole privlačen atribut za džoging, plapolala bi lahko v jutranjem vetru, a česa takšnega takrat še nismo poznali. Džoging še ni obstajal, rekli smo mu enostavno tek in vsem je šel strašno na živce, sploh če si ga moral prakticirati med uro telovadbe, nekje sredi urnika, potem pa si šel ves shiran na matematiko. Naš odpor do teka je bil toliko izrazitejši pri nogometu, kjer so se vsi grebli za položaj vratarja. Potem je minilo kar nekaj časa, da smo iz zdrave generacije tekačev in fuzbalerjev postali nič manj zdravi ljubitelji fitnesa. To je imelo nekaj s Schwarzeneggerjem ali vsaj z mladim Schollmayerjem, ko se je zgoraj brez in lepo nabildan pojavil v reklami za negazirano vodo.