Sredi tega hrupa otročje križarske vojne na Štajerskem se je na Dunaju sestalo pet predstavnikov najpomembnejših državno priznanih religij: katolištva, pravoslavja, evangeličanstva, judovstva in islama. Sprejeli so nekakšno spomenico, v kateri so »odločili«, da je Avstrija država prostega doseljevanja. Predstavnik rimskokatoliške cerkve Michael Landau, predsednik avstrijske Caritas, pa je poudaril, da je treba spoštovati, kar je drugim sveto. O tem nesmislu sem v tej rubriki že pisal in mi je žal, da se moram ponavljati. Prav je spoštovati vsakega človeka. Ni pa prav spoštovati zmote ali celo laži. In treba je razlikovati med tem, kar je »komu sveto« in kar preprosto in objektivno »je sveto«. Če bi sledili katoliškemu imenitniku, potem bi morali seveda gojiti vse spoštovanje tudi do rasne doktrine nacizma, saj je bila »sveta« milijonom ljudi in marsikomu na skrivaj še danes, pa tudi do doktrine razrednega boja stalinskega komunizma, ki je bila prav tako sveta milijonom in marsikomu še danes. Zase moram reči, da nikoli ne bom spoštoval tega, kar »je bilo sveto« nacistom in komunistom, pa tudi ne tega, kar »je sveto« tistim, ki pobijajo krščanske oznanjevalce, izvršujejo smrtno kazen s kamenjanjem, ravnajo z žensko kot s stvarjo, za uveljavljanje svojih idealov pa so pripravljeni pobijati tudi nevpletene ljudi na cesti ali v kavarni. Vedno bom spoštoval vsakega človeka, ker verujem, da je ustvarjen po Božji podobi – sicer pa samo to, kar je v resnici sveto in dobro. Ali kakor pravi apostol Peter v svojem 1. pismu: »Vse spoštujte, brate ljubite, Boga se bojte, cesarja spoštujte.« Muslimanov pa kristjan ne bo pošiljal onkraj Sredozemlja, saj jim tam ne more oznanjati evangelija, ampak jih bo gostoljubno sprejemal tu, kjer to lahko dela; če ne z besedo, pa z vzgledom in molitvijo.