Leta 1984 je neko moje protidogmatsko mišljenje prišlo celo na strani verskega časnika Družina. Predsednik RK SZDL Slovenije Franc Šetinc je načel nekatera izrazito praktična vprašanja odnosov med vernimi in nevernimi v naši družbi, je pisalo v uvodnem komentarju časnika. Imenitna izjava, ki bi jo morali ponavljati ob vsakem zapletu, ko se verujoči občan SFRJ čuti prikrajšanega zaradi svoje nazorske pripadnosti, je končal komentator Družine. Drago K. Ocvirk navaja Šetince, Popite in Kučane kot nekdanje trinoge v takšni zvezi, kot da imamo vse vzvode politike (morda celo oblasti) v svojih rokah. Smešno, če ne bi bilo skrajno žaljivo! Sam sem po protestnem odstopu leta 1988 že 16 let zunaj vsake politike, kar seveda ne pomeni, da je ne spremljam in da nimam odnosa do aktualne politike, vendar svojega mnenja nikomur ne vsiljujem, še najmanj sinovoma, na katera Ocvirk namiguje. S Popitom in Kučanom se ne pogovarjam o politiki, saj se s Popitom nisem srečal že nekaj let, moj stik s Kučanom pa se je v času, ko je bil še predsednik RS, omejil na nekaj uradnih pogovorov o Društvu izgnancev Slovenije. In kaj ostane od Ocvirkovega videnja nekakšne zarote?