več deset tisoč golorokih, sestradanih, ranjenih in bolnih za kaj več kakor napako. Zato predsednik sporoča, da take “napake” razume in da si storilci zaslužijo še eno priložnost, nikakor pa ni sprejemljivo, da bi take “napake” kdo razglašal za zločin. Čeprav je Türkova razboritost nekaj edinstvenega, pa le ni čisti unikat. Tudi komunistični voditelji so dali izgnati zahodne diplomate, ki so kakorkoli podpirali oporečnike, ki so se borili za človekove pravice in pravno državo. Danes ravnajo tako kitajski komunisti, ki svojim potrebam ustrezno cenzurirajo celo svetovni splet (internet). Burmanski, sudanski in podobni diktatorji očitajo diplomatom, novinarjem, popotnikom in misijonarjem, da vtikajo nos v zadeve, ki jih nič ne brigajo, jim grozijo, omejujejo gibanje, nemalokrat zaprejo in izženejo. Dogodivščine Toma Križnarja v Čadu in Sudanu so še živo v spominu! Hočeš nočeš se je predsednik naše države s svojim napadom na nuncija postavil ob bok kitajskim, burmanskim, sudanskim idr. samodržcem, ki tudi določajo, kako se sme pisati zgodovina, kako je treba obravnavati komunistične pomore, kaj sme “raja” slišati in česa ne, da ne uide z vajeti. Znano je, da so žrtve v Hudi Jami za Danila Türka “drugorazredna tema”, kar je sam izjavil tako jasno, da vsi popravki le še potrjujejo prvotno iskrenost. Ker je nuncij v Rogu dal vedeti, da so nedolžne žrtve v resnici “prvorazredna tema”, je moralo to močno raniti predsednikovo nečimrnost. Ali že ni dovolj hudo, da je Evropski parlament obsodil komunizem in ga postavil ob bok nacizmu in fašizmu, zdaj pa si to drzne glasno povedati tuj diplomat v Türkovem fevdu samem? A kaj ko zgodovina nesporno kaže, da so totalitarizme s komunizmom vred premagali borci za človekove pravice in spoštovanje njegovega dostojanstva. S tem so pokazali, da so te pravice višje od vseh meja, zidov in cenzur, za katerimi se skrivajo veliki in mali despoti, diktatorji in drugi samopašneži. Suverenost in nedotakljivost kake države temelji na suverenosti slehernega državljana, zato ima sleherni ne le pravico, marveč dolžnost, da opozarja na krivice, ki se kjerkoli godijo tako živim kot mrtvim. Tako zahteva Splošna deklaracija človekovih pravic in tako zahteva evangelij, vrednostni izvir demokracije in tudi EZ: »Ni človek zaradi države, ampak država zaradi človeka!« Vendar pa bi bili naivni, če bi mislili, da se je Türk tokrat zapodil v nuncija zgolj zaradi odpora do komunističnih žrtev ali Cerkve. Ta napad je bil v resnici politikantska diverzija, s katero je poskušal speljati pozornost z zares usodne teme na utečeno gonjo proti Cerkvi in “izdajalcem”. Glavna tema, in sicer laž in zavajanje ministra Golobiča, pa je bila vendarle preveč usodna, da bi se novinarji zapodili za predsednikovo kostjo. Celo na levici niso vsi odobravali Golobičevega početja in so pričakovali, da se bo ali umaknil sam ali pa ga bo odslovil predsednik vlade. Ker je bilo jasno, da sam od sebe ne bo odstopil, bi ga moral odstaviti Pahor. To bi zagotovo povzročilo razpad koalicije, verjetno tudi vlade. Predsednik Türk je zato poskušal preusmeriti pozornost na idealnega sovražnika še iz komunističnih časov. Nuncij predstavlja po eni strani notranjega sovražnika, Cerkev in “izdajalce”, po drugi pa zunanjega: Vatikan. Vendar se mu račun tokrat ni izšel, bilo je preveč megle, da bi kdo nasedel, je pa zdaj tudi zares jasno, da je predsednik del težav te države, ne pa del njihovih rešitev.