Tožnik v postopku tudi ni dokazal uporabe nepremičnine v poslovne namene. Davčni organ stališče, da bi se poslovni dogodki morali odražati v tožnikovih poslovnih knjigah, zavzame v zvezi s tožnikovo pripombo na zapisnik, da je v obravnavanih prostorih opravljal storitve. Tega v nadaljnjem postopku več ne zatrjuje, vztraja pa pri navedbi, da je prostore uporabljal za sestanke s poslovnimi partnerji. Dokazov k navedeni trditvi v postopku ni ponudil. Šele na glavni obravnavi predlaga seznam poslovnih partnerjev, katerih zaslišanje bi njegove navedbe potrdilo, s protispisno trditvijo, da je dokaz predlagal že v davčnem postopku. Sodišče je zato dokaz kot nedopustno tožbeno novoto zavrnilo. Druge, tožbenim enake ugovore in navedbe, pravilno presodi že pritožbeni organ. Sodišče se zato na njegove razloge le sklicuje in jih ne ponavlja. Navedbo tožeče stranke, da davčni organ v postopku ni dokazal neposlovne rabe prostorov, pa sodišče, enako kot drugostopni organ zavrača kot neutemeljeno. Na tožniku, ki je nepremičnino opredelil kot opredmeteno osnovno sredstvo, je namreč breme dokazovanja njene poslovne rabe, še zlasti ob upoštevanju, da gre za stanovanjski objekt v solasti tožnika in soproge tožnikovega zakonitega zastopnika, v katerega je tožnik investiral še v letih 1998 in 1999, torej po tem, ko je že pridobival oziroma pridobil poslovne prostore v A., ... ulica št. 6, kjer je registriran tudi sedež družbe, in ki glede na površino celo presegajo potrebe družbe. V zvezi s tožbeno trditvijo, da bi davčni organ poslovno rabo prostorov lahko ugotovil na sedežu tožnika z vpogledom v zapisnike razgovorov in dokumente o sklenjenih poslih, ki vsebujejo tudi imena oseb, ki so v razgovorih in poslih sodelovale, pa sodišče poudarja, da ni na davčnem organu dolžnost, da išče dokaze k trditvam tožeče stranke. Ta pa sama dokumentov, ki naj bi jih poiskal davčni organ, ni predložila niti v davčnem postopku niti v upravnem sporu.