Pogoje za učinkovito globalno upravljanje vidi v štirih nujnih sestavinah: skupni politični volji za urejanje problema na globalni ravni; soglasju o konceptu/pristopu, kako regulirati globalno; obstoju mesta, kjer se s pogajanji dosegajo, uveljavljajo in spremljajo zavezujoči dogovori; ter sposobnosti za doseganje kompromisa, ki je v organiziranju domačih akterjev za podporo procesu. Pri finančnem in ekonomskem upravljanju se zaplete že v odsotnosti politične volje za urejanje problema na globalni ravni, pri podnebno-energetskih vprašanjih pa v pomanjkanju sposobnosti za doseganje kompromisa. Ključno za nujni premik v smeri krepitve globalnega upravljanja je prav spoznanje, da se je svet spremenil. Razvijajoče se države, pa tudi politične regionalne integracije, kot je denimo EU, morajo postati del nove geostrateške razporeditve moči. Članstvo v mednarodnih institucijah – denimo v varnostnem svetu Združenih narodov, Mednarodnem denarnem skladu, v neformalnem baselskem Forumu za finančno stabilnost in v procesih, kot je postkjotski dogovor – mora odražati omenjene spremembe. V EU moramo v zvezi z zastopanjem v mednarodnih institucijah najprej pospraviti pred svojim pragom. To je prvi pogoj, da bomo verodostojni navzven. Proces postopnega prehajanja iz plinastega v trdno stanje snovi, proti globalnemu vodenju sveta, kolektivni odgovornosti in instrumentom za reševanje globalnih problemov bo zahteven in dolgotrajen. Žal nas izkušnje učijo, da je zmožnost in hitrost uspešnega dogovarjanja prepogosto sorazmerna z globino in resnostjo krize. Sporočila srečanja G-20 v Washingtonu so ohrabrujoča. Upajmo, da bo tako tudi nadaljevanje.