deleženi pri načrtovanju politike, ki se nas tiče. Pomembno bi bilo, da bi bili mi neposredni snovalci omenjenega zakona. Predstavnik manjšine naj bi sedel v Državnem zboru, sicer brez pravice do glasovanja, a z možnostjo udeležbe pri razpravi: “Ko bi debate DZ predvajali po televiziji, bi manjšinska problematika neposredno postala vsedržavno vprašanje.” Cukjati pa se obenem zaveda, da je vidljivost zamejskih Slovencev doma majhna zaradi premajhnega prizadevanja medijev: “Zavedamo pa se, da je kulturna in nacionalna Slovenija širša od državnih meja,” je dodal predsednik, ki se je nato udeležil večera DSI. Sergij Pahor je večer povezoval in predsedniku Cukjatiju postavljal vprašanja, ki so se dotikala najrazličnejših tem, od državnosti in problema rodnosti do morebitnih spravnih dejanj z Italijo. Predsednik DZ je poudaril, da je treba z vzgojo ljubezni do domovine in državljanskosti začeti že v družinskem krogu: “V Sloveniji smo ta pojem preveč zanemarjali; to je videti v odnosu, ki ga imajo Slovenci do rojakov izven meja”. Glede sociale je Cukjati povedal, da se je naša domovina v ustavi jasno zavzela za negovanje slehernega državljana, kar pa ne sme nikdar priti navzkriž s podjetnostjo posameznika. Ostro pa je Cukjati nastopil proti delodajalcem, ki delojemalcem ponujajo pri zaposlitvi nečloveške delovne razmere in pogoje: “Treba je dobiti ravnotežje med podjetniško pobudo in negovanjem socialne varnosti”. Le tako bo mogoče zagotoviti mladim gotovost, na kateri si bodo lahko zgradili družino. Kaj pa sprava med Italijo in Slovenijo glede preteklih nerazrešenih hudih dogodkov? Cukjati je bil glede tega dokaj hladen, saj: “Italijani niti zgodovinske resnice ne sprejemajo! Za zdaj so časi še nezreli.” Igor Gregori Gasperini, predstavnici italijanskih osnovnih in srednjih šol in predstavnik Istranov, moj predlog soglasno potrdili.” Kaj pa Gasperini, ali je tudi on takoj odobril vaš predlog? “Je, podobno kot ostali.” Ampak, kakšen odnos ima miljski župan do Slovencev, ki v Miljah živite? “Do sedaj nas je popolnoma prezrl, skratka, ni nas upošteval, delal je, kakor da nas ne bi bilo! Vzemimo vedno kot primer knjižnico. Ta ustanova bi morala odražati in prikazati delovanje ter ustrezati potrebam sleherne komponente miljske skupnosti. Z našim načrtom skušamo končno to doseči.” Gre vendar za dolgoročno delo, začeli so komaj z zbiranjem knjižnega materiala. ”Radi bi najprej nakupili otroško in mladinsko literaturo, ravno zato, ker je v Miljah prisotna osnovna šola. Želeli bi tudi, da bi na policah zainteresirani dobili tudi italijanske prevode slovenskih avtorjev, kot so Pahor, Rebula itd. Naša prizadevanja gredo namreč v dve smeri: hoteli bi, da bi slovenska skupnost imela določene usluge s strani knjižnice; sočasno pa bi radi, da bi italijanska večina spoznala slovensko kulturo. Pri tem pa”, je sklenila Sturmanova, “bi rabili pomoč tudi vseh slovenskih ustanov.”