Poudariti je treba, da zgodovinarji vrednotijo krščanski prispevek k Evropi povsem drugače kakor ideologi in politiki. Slednji še vedno postavljajo razsvetljenstvo kot prelomnico med mračnim srednjim vekom, ko je vladalo krščanstvo, in novim vekom, ko je zavladal razsvetljeni razum. Toda takšen pogled ni zgodovinski, marveč ideološki, se pravi v službi določenega političnega projekta. Če je namreč razsvetljenstvo hotelo obveljati za Luč Lumieres, kot pravijo Francozi je pač moralo očrniti vse, kar je bilo pred njim, razglasiti za mrak, temo človeštva. Ker je razsvetljenstvo hotelo uveljaviti svojo religijo, religijo absolutne države, ki naj bi končno odrešila človeštvo vsega hudega, je moralo diskreditirati krščanstvo. To namreč postavlja na najvišje mesto Boga, s tem pa relativizira in omejuje državo in oblast. To oviro do absolutne države in do absolutne oblasti je bilo treba uničili ali pa vsaj izriniti iz javnega življenja. Zaradi potreb svojega ideološko-političnega projekta so samooklicani razsvetljenci v celoti potvorili zgodovino: vse preteklo so razglasili za zlo, vse svoje pa za največje dobro. Takšno manihejstvo so ponavljali vsi, ki so se razglašali za napredne. Tudi naša komunistična avantgarda nas je skladno s to manihejsko tradicijo posiljevala s svojim tolmačenjem zgodovine. Po njenem tolmačenju je prav ona ustvarila naš narod in ga leta 1945 pripeljala iz gmajne. Po zaslugi partije je postal avantgarda človeštva in se junaško boril proti evropskemu imperializmu, kapitalizmu in buržoaziji. In zdaj, ko ni več partije, se dogaja tragedija: prodali smo se Evropi in Natu, proti katerima smo se pod vodstvom partije desetletja uspešno borili.