Jaz pa mislim, da nam sreče ne moreta dati ne država ne partija, srečo si mora vsakdo najti sam. Se spomnite tega stavka? Ne vem, ali je šlo za puhlo frazo, slabo šalo ali pač dokaz, da je bila že takratna partija skrivaj novodobno navdahnjena. Vsekakor drži. Oblast, naj bo še tako dobra, ne more osrečiti svojih državljanov. Še zlasti državljanov, ki sami ne vedo dobro, kaj bi radi od države in pričakujemo od nje enkrat eno, drugič nekaj čisto drugega. En dan so čisto penasti, ker da ni naredila nič (recimo preprečila trikratnega družinskega umora), prihodnji dan bodo enako ogorčeni, češ da se nedopustno vpleta v njihovo zasebnost, ko bo hotela priti v spalnico pogledat, ali v njej ne skrivajo neprijavljene pištole, ki bi jo nekega dne utegnili nameriti v bližnjega. Ali pa vzemimo primer stanja na naših cestah. Ni ne države ne boga, kaj šele navadnih zakonov, ki bi nas pripravili do tega, da se na cesti ne bi obnašali kot manijaki. Ne gre zato, da toliko voznikov med vožnjo z mobiteli izvaja prave telekonference, da jih ni zadosti policajev, ki bi vse lahko zasačili in oglobili. Gre za to, da – zakon gor ali dol – raziskave kažejo, da je telefoniranje za volanom enako nevarno kot vožnja pod vplivom alkohola. A kaj, ko smo prepričani, da ravno za nas to ne velja, da samo mi znamo zavijati na križišču v levo samo z mezincem na volanu, zraven pa koga besno nadiramo po mobitelu, ne da bi ogrožali sebe in druge. Takšnim pač ni pomoči: imamo se za tako hudičevo nepogrešljive in vsaka naša sekunda je tako dragocena, da preprosto moramo komunicirati med vožnjo z vsem vesoljnim svetom. Zato nam ne zadošča, da pospešimo skozi oranžno (zakonsko prepovedano), ampak zdrvimo tudi skozi rdečo (smrtno nevarno). In zato nas v trenutku preplavijo morilske misli do voznika v avtomobilu pred nami, ki – kreten – da prednost vozilu z neprednostne ceste, da ne bi tam čakal ravno do sodnega dne.